Včeraj so v Vatikanu priredili XXIII. slovesno zasedanje papeških akademij. Kot poroča Radio Vatikan, je vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin podelil nagrado papeških akademij, ki sta jo letos prejela Stefano Abbate in Francisco Javier Pueyo Velasco. Kardinal Parolin je prebral tudi papeževo sporočilo, poslano kardinalu Gianfrancu Ravasiju, predsedniku sveta za koordinacijo med papeškimi akademijami.

Tema letošnjega slovesnega zasedanja je bila Večnost, drugi obraz življenja. Kot je zapisal papež Frančišek, je tema večnosti precej zanemarjena tako na področju teološkega raziskovanja zadnjih let kot pri oznanjevanju evangelija, čeprav je ta jedro krščanske vere, tesno povezano z izpovedovanjem vere v umrlega in vstalega Kristusa. Kljub temu redko premišljujemo o večnem življenju in vstajenju in včasih se zdi, da to temo namerno pozabljamo in opuščamo, ker je na videz močno oddaljena od vsakdanjega življenja.

Zaprtost pred presežnimi obzorji

Po papeževih besedah se temu ni treba preveč čuditi, kajti eden od pojavov, ki zaznamujejo sedanjo kulturo, je ravno zaprtost pred presežnimi obzorji, ljudje se umikamo vase in smo navezani na sedanjost, pri tem pa pozabljamo razsežnosti preteklosti in predvsem prihodnosti, ki jo posebej mladi razumejo kot temačno in polno negotovosti.

Jezik, ki posreduje resnico o večnem življenju

Majhna pozornost do teme večnosti, do krščanskega upanja, ki oznanja vstajenje in večno življenje v Bogu in z Bogom, je lahko odvisna tudi od drugih dejavnikov. Eden izmed njih je tradicionalni jezik, je zapisal sveti oče, ki se uporablja v pridigah ali pri katehezah, ko govorimo o tej resnici vere, ki pa je danes skoraj nerazumljiv in pogosto posreduje manj pozitivno in privlačno podobo o večnem življenju. Drugi obraz življenja se tako lahko zdi enoličen in ponavljajoč, dolgočasen, celo žalosten in navsezadnje nepomemben za sedanjost.

Želja po življenju in po Bogu

Drugačnega mnenja so bili cerkveni očetje: Gregor iz Nise je večno življenje razumel kot bivanjsko stanje, ki ni statično, ampak dinamično in živo. Človeška želja po življenju in sreči, ki je tesno povezana z željo po videnju in spoznanju Boga, nenehno raste in se obnavlja, s tem ko prehaja iz ene stopnje na drugo, ne da bi našla cilj in izpolnitev. Izkušnja srečanja s presežnim Bogom pa osvoji človeško in predstavlja cilj, ki je neskončen in vedno nov.

Obuditi razpravo o lepoti večnosti

»Razmišljanje cerkvenih očetov in velikih teologov bi nam torej moralo pomagati in nas spodbuditi, da bi z jezikom, ki ustreza naši vsakdanjosti, in s primerno poglobitvijo znova ponudili središče naše vere, upanje, ki nas spodbuja in nam daje moč za krščansko pričevanje v svetu, torej lepoto večnosti,« je ob koncu zapisal Frančišek in izrazil upanje, da bo zanimanja in razmišljanja o večnosti vedno več. Brez te razsežnosti namreč sedanjost postane brez zadnjega smisla, brez zmožnosti za obnovo in brez upanja v prihodnost.

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet / Wikipedia