Zveni, kot da je bila naša mladinska skupina res dobra. In tudi nam se je zdelo, da je tako. Župniku pa ne. Povedal nam je, da sicer ne delamo čisto nič narobe, ampak da tudi nič ne dajemo od sebe. S tem se nismo strinjali; bili smo prepričani, da so naše dejavnosti same po sebi vredne in če bi v najstniški (pre)drznosti menili, da vemo, kaj je Bogu všeč, bi našo mladinsko skupino gotovo označili kot »Boguvšečno«.

V študentskih letih pa sem, nasprotno, pogosteje slišal komentar, da za druge porabim preveč časa. V enem od takih projektov smo s skupino mladih prostovoljcev prišli v konflikt z zaposlenimi v organizaciji, znotraj katere smo delovali. Hoteli so namreč imeti nadzor nad vsako našo odločitvijo, vključno s tisto, ali morajo biti majice z geslom projekta vsaka v svoji plastični embalaži. Do neke mere je šlo za našo ekološko zavest, še bolj pa, priznam, za prepričanje, da takšne odločitve lahko sprejmemo sami.

V spominu mi ostaja ta razlika v pogledu. Mi, m...