Tovora navadno sploh niso spustili z ramen. Običajno so nosili vrečo žita v mlin, nazaj grede pa so nesli moko, ki je bila malo manj težka. Del tovora je namreč ostal pri mlinarju kot plačilo. Počivali so kratko, morda za očenaš ali dva, globoko zadihali, rekli: »Sveti križ božji!« ter šli naprej. V tistih časih so delali ves dan in to od ponedeljka do sobote ob štirih popoldne, ko je zvonilo »delopust«. Takrat so končali z delom in se pripravili na nedeljo, dan počitka, obisk maše in (krščanskega) nauka, prijateljevanje in skupno nedeljsko kosilo. To je bil dan za »zakmašno« in ne delovno obleko. In nedelja je prvi dan tedna. Torej so delovni teden začeli s počitkom in spočiti. Dan počitka je bila nedelja in je bil dan za najlepšo obleko. Počitnic (koncentriran čas počitka od ustaljenega dela) ali dopusta (delopusta v pomenu brezdelja) ni bilo. So pa bili sveti časi: osem dni so na primer praznovali božič (božična osmina) in osem dni veliko noč (velikonočna osmina) – tudi to je bil...