Dobrodušni gospod je bil znan vsem, toda malokdo je ata Frenka resnično poznal. Tako se je v zadnjem Župnijskem glasu od dolgoletnega sodelavca poslovil domači župnik Damjan Štih:

Ata Frenk

Vsakdo, ki je vsaj malo povezan z našo kočevsko župnijo, ve, kdo je ata Frenk. Majhen človek z velikim srcem in neverjetnimi življenjskimi izkušnjami, ki je zadnjih nekaj desetletij svojega skoraj 100 let dolgega življenja v dobršni meri posvetil cerkvi Corpus Christi na Trati, naši župnijski cerkvi, župniji, župnijski družini ter nekaj generacijam otrok in mladih, zbranih na poletnih oratorijih na Trati.

Za vse nas je bil in ostaja ata – ata Frenk.

Zadnje druženje z udeleženci kočevskega oratorija julija 2023. FOTO: FB/Oratorij Kočevje

Franc Plot se je rodil daljnega leta 1928 v vasi Žvirče v župniji Hinje. Nedavna raziskovanja slovenskih korenin znanega kolesarja Seppa Kussa so na dan prinesla podatke, da rod tega kolesarja izhaja iz iste vasi in je celo v daljnem sorodu z našim atom Frenkom. A zares skupna s predniki tega kolesarja je bila atu Frenku in njegovi družini revščina. V iskanju boljšega kosa kruha se je skupaj z družino pri vsega šestih letih preselil na Mlako pri Kočevju, kjer je njegov oče opravljal službo konjederca.

Nedavna raziskovanja slovenskih korenin znanega kolesarja Seppa Kussa so na dan prinesla podatke, da rod tega kolesarja izhaja iz iste vasi in je celo v daljnem sorodu z našim atom Frenkom.

Druga svetovna vojna je poskrbela, da Plotovim tudi na Kočevskem ni bilo z rožicami postlano. Očeta so Italijani ustrelili na Pugledu v mesecu avgustu leta 1942, mamo in vse otroke pa deportirali najprej na Rab in nato še v Gonars. Leta 2015, ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, smo v manjši zasedbi poromali na Rab. Na pokopališču sem bil v resnem strahu, da bo ata Frenk tam od hudega umrl. Spomin na neznosno in nerazumno trpljenje, ki ga je bil tam deležen kot 14-letni fant, ga je dobesedno vrgel na tla in spravil v neutolažljiv jok.

Ata Frenk je velik del svojega življenja med drugim posvetil nekaj generacijam otrok in mladih, zbranih na poletnih oratorijih kočevske župnije. FOTO: Andrej Štefanič/Oratorij Kočevje

Skoraj čudežno je ata Frenk strahote druge svetovne vojne preživel in kljub tej grozni izkušnji ostal hudomušen in vesel. Po vojni se je trudil dokazati, da zmore vse, kar zmorejo tisti, ki sta jih Bog in svet obdarila z več darovi kot njega. Ko sva se pogosto vozila po Kočevju in okolici, skoraj ni bilo kraja, ki bi ga ne spominjal na njegovo delo, pa tudi na marsikakšen zanimiv dogodek. Ker je bil neizmerno zvedav in komunikativen, je poznal tako rekoč vse ljudi v Kočevju in njihove življenjske zgodbe.

Ata Frenk je vrsto let nosil križ pri pogrebih, skrbel za postavitev jaslic, za ogenj na veliko soboto, pripravil cerkev in okolico na Trati za oratorij in budno skrbel, da je vse teklo kot po maslu.

Njegova je bila v večini povezana s tekstilno tovarno Tekstilano, kjer je kot kurjač delal vse do upokojitve. Z ženo Olgo (tudi Hinjčanko po rodu) si je na Trati zgradil lep dom. In tu se je najprej dejavno vključil v delo pri cerkvi. Posebej bogato obdobje življenja se je zanj začelo po upokojitvi, ko je najprej postal mežnar na Trati (skoraj do zadnjega je na roke zvonil za mrliče), nato pa še v Kočevju. Vrsto let je nosil križ pri pogrebih, skrbel za postavitev jaslic, za ogenj na veliko soboto, pripravil cerkev in okolico na Trati za oratorij in budno skrbel, da je vse teklo kot po maslu.

Ogenj na veliko soboto je bil vedno pod budnim očesom ata Frenka. FOTO: arhiv Župnije Kočevje

Vedno se je najbolje počutil na praznovanjih župnijske družine in vse pogosteje je priznaval, da je prav v krogu župnije končno postal nekdo, ki je bil nekaj vreden, ki je bil spoštovan in cenjen.

Naj nam ata Frenk pri dobrem Bogu izprosi takih sodelavcev, kot je bil on sam: ljudi, ki kljub temu da niso veliko prejeli, znajo in hočejo veliko dajati.

Naj mu bo dobri Bog bogat plačnik za vse, kar je dobrega storil. Ko bo po Božjem usmiljenju in naših molitvah dosegel polnost sreče pri Bogu, pa naj bo pri Njem on naš priprošnjik. Posebej naj nam izprosi takih sodelavcev, kot je bil on sam: ljudi, ki kljub temu da niso veliko prejeli, znajo in hočejo veliko dajati; ljudi, ki si upajo prevzeti obveznosti, se vezati in svoji odločitvi ostati zvesti.

Ob praznovanju 90. rojstnega dne. FOTO: arhiv Župnije Kočevje