Nič kaj težko se ni ob priložnosti, kakršna je maturantski ples in z njim sklep srednje šole, prepustiti čustvom; usodni se zdijo trenutki, ob katerih se marsikaj končuje in hkrati začenja, radostni spomini se mešajo s smelimi pričakovanji in mladost brsti v dušah z vsemi svojimi strahovi in še veličastnejšim zanosom.

A napak bi bilo trditi, da moremo čas sprejemati lagodno in počasi ter zanosu pustiti prosto, nezačrtano pot. Le od tega, kam ga bomo usmerili in kako bomo uporabili čas, je odvisna naša večnost – in večnost ni šala. »Delaj, kot da ne boš umrl nikoli, in živi, kot da boš umrl še danes,« nam govori sv. Janez Bosko in začrta pot svetosti, ki je namenjena prav vsakomur izmed nas. Gotovo pa ta pot ne bo pot povprečja, pot večine, zakoličena od vladarja tega sveta, ampak pot ponižanih in razžaljenih, trpečih in darujočih se, pa vendar radostnih Božjih otrok, radostnih, ker takšno pot, na koncu katere čaka z milostjo razsipni Oče, zmore le ljubezen.