Pobalinsko vprašanje
Pobalinsko vprašanje
FOTO: Pexels.
Pobalinsko smo se začeli vesti kakor farizeji, ti so se posvetovali, »kako bi ga ujeli v besedi«, torej jim ni šlo za resnico, ko so Jezusa spraševali o davku, temveč za prevaro, da bi na vsak način dosegli svoje, Jezusovo obsodbo, namreč da bi se njega in njegovih tečnih vprašanj čimprej znebili.
Iskanje krivca
To so poskušali storiti z zvitim vprašanjem o davku. Judje so namreč davek cesarju razumeli kot sramotno znamenje podrejenosti Rimu, zato so ga uporniki (»domoljubi«) svojim privržencem prepovedovali plačevati. Kdor bi torej rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi se zameril vernim in domoljubnim Judom, kdor pa bi to zanikal, bi ga lahko pri rimskih oblasteh obtožili za političnega revolucionarja. Jasen namen vprašanja, »ali smemo dajati cesarju davek ali ne«, je bil torej Jezusa v vsakem primeru obsoditi kot krivca za nastalo situacijo.
Demonska preizkušnja pred očmi javnosti se je za Jezusa dobro končala. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Vendar pa njegovega odgovora ne smemo razumeti samo kot politično spretnega odgovora, temveč predvsem kot jasno potrdilo, da Bog – v nasprotju z našo predstavo – v naših življenjskih situacijah ne misli biti nikakršen sodnik, dežurni krivec ali nekdo, ki se odloča namesto nas. Kot tudi kdo drug ne bi smel biti.
Kar imamo sicer radi, to dokazuje našo pobalinskost, zato nismo sposobni hoditi sami, s hrbtenico, zato nas lahko vsaka »reklama« hitro prepriča, ker nam pove tisto, kar bi radi slišali, ne pa tistega, kar bi morali.
Odrastimo že
Bog pa od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode, to nakazuje Jezusov odgovor. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav, ali tistega, kar je nekdo rekel, da je prav.
Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da ga bi zalotil s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ki samo slepo izvršujejo ukaze svojih nadrejenih, ampak človeka, ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi.
Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, vsak dan rastočega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Nekaj, kar zahteva odraslega človeka, on je tisti, ki presodi, kaj gre cesarju in kaj Bogu. Najsi gre za debato o maskah ali o čem drugem – odrastimo že.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (42/2020).