Pri sedmih letih se je začel učiti čelo in še kot najstnik postal prvi čelist radijskega orkestra; pri desetih letih je prvič igral lutke na domači predstavi pri bolnem sošolcu, pri štirinajstih pa že ustanovil lutkovno gledališče. Po študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani in Akademiji lepih umetnosti v Pragi je bil doma, ker ni bil vključen v »mater partijo«, kot se rad izrazi – ves čas odrinjen, spoštovan in cenjen pa v tujini kot režiser lutkovnih predstav, član mednarodnih žirij. Dober del delovne dobe je bil samostojni kulturnik, v krajših obdobjih pa je, če je le oblast dovolila, sprejel vodilna mesta v Lutkovnem gledališču in Slovenski filharmoniji. Po osamosvojitvi je pripravil predmetnik za študij lutkarstva na Pedagoški fakulteti in umetnost skoraj četrt stoletja predaval generacijam pedagogov.

Gospod Majaron, pravkar sva se sprehodila po razstavi del Staneta Kregarja v galeriji Družina. Poznala sta se, kajne?

Morda se bo slišalo prevzetno, ampak...