Zavod sv. Stanislava je v okviru praznovanja 20-letnice vnovičnega delovanja svoje Škofijske klasične gimnazije v sodelovanju z univerzo Brigham Young University iz Prova (Utah, ZDA) priredil mednarodno konferenco z naslovom Religijski pouk v svetu danes. Povod zanjo je bil izid zbornika »The Routledge International Handbook of Religious Education«, ki prinaša pregled modelov poučevanja verskega pouka v 53 državah sveta.

Zavod Sv. stanislava je želel s to konferenco, kot je v uvodnem pozdravu dejal njegov direktor dr. Roman Globokar, tri leta po razmeroma odmevnem posvetu o religijskem pouku slovensko strokovno in širšo javnost znova opozoriti na to temo, ki je »v Sloveniji povezana s številnimi predsodki in ideološko konfliktnostjo«; vsaka razprava o religijskem pouku se tudi »zelo hitro diskreditira kot težnja katoliške Cerkve po uvajanju verouka v šole«, kar pa je popolnoma napačna in zavajajoča interpretacija.

Eden izmed sklepov konference iz leta 2009 je vseboval tudi predlog za ustanovitev pluralne skupine strokovnjakov, ki bi brez ideološkoh predsodkov ocenila položaj pouka o religijah v slovenskem vzgojno-izobraževalenm sistemu ter preučila možnosti za spremembe na tem področju. Zgodilo se ni nič – še več: tokratni posvet je bil v javnosti v veliki meri spregledan.

Kar pa ne pomeni, da ni prinesel zanimivih vsebinskih prispevkov. Predavatelji so predstavili položaj in način poučevanja verskega pouka v različnih državah Evrope in sveta (Rusija, Slovaška, Srbija, Poljska, Avstrija, Indonezija, Nepal, Latvija, ZDA, Portugalska), seveda pa je bil predstavljen tudi slovenski primer. Dr. Drago Čepar, nekdanji direktor vladnega urada za verske skupnosti, tudi avtor slovenskega prispevka za uvodoma omenjeni mednarodni pregledni zbornik in pobudnik tokratnega posveta, je opozoril na dejstvo, da slovenski javni šolski prostor z religijskim poukom (obvezni izbirni predmed »verstva in etika«) doseže le kakšen odstotek osnovnošolskih otrok, kar Slovenijo uvršča v krog redkih držav, kjer je vloga poučevanja o veri ali v veri izrazito marginalizirana oziroma skorajda nikakršna.

Ali bo to vprašanje v slovenskih razmerah vendarle znova uvrščeno na dnevni red? To pričakovanje je izrazil tudi ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Anton Stres, ki je v uvodnem pozdravu udeležencem posveta dejal, da je pravzaprav težko pojasniti, zakaj Slovenija pri tem vprašanju tako težko sprejema sistem, primerljiv z drugimi evropskimi državami. Slovenska ustava ne navaja h kakršnikoli sovražnosti ali omejevanju verske svobode, res pa je, da se takšna drža izraža v večinski miselnosti. A takšno stanje vendarle ne sme biti razlog za nedejavnost: če stopnjo uresničevanja verske svobode ter dobronamernosti do vere in Cerkve razumemo kot izraz ravni spoštovanja človekih pravic v neki družbi, potem je treba vztrajati pri razpravi o vlogi vere v vzgojno-izobraževalnem prostoru, saj je to prizadevanje tesno povezano s prizadevanje za spoštovanje čovekovih pravic, več demokracije in vzajemno spoštovanje, pa tudi za več politične in še kakšne druge, tudi srčne kulture.

Udeležence posveta je (poleg dekana Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Christiana Gostečnika in direktorja direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolo Alena Kofola) pozdravil tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jože Trontelj in posvet umestil v širši okvir nujno potrebne razprave o religijski kulturi, ki bi jo nekateri sicer radi popolnoma marginalizirali. Po prepričanju dr. Trontlja pa je prava pot drugačna: preučevati in prisluhniti moramo bistvu verskih vrednot, vesti in ljubezni, naše najboljše vedenje in izkušnje o tem pa moramo prenašati na naslednje rodove. Prav to pa je vedno bolj eden izmed bistvenih ciljev verskega pouka ne glede na zelo različne modele njegovega poučevanja v Evropi in v svetu.

Na fotografiji: Udeležence posveta je pozdravil ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Anton Stres (foto: Bogomir Štefanič)