Številni romarji, ki so se zbrali pri kapeli Božjega usmiljenja pri grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu – po oceni policije jih je bilo okoli 3.000, med njimi tudi predsednik države Borut Pahor in predstavniki strank slovenske pomladi – so se z mašo, ki jo je ob somaševanju drugih duhovnikov daroval novomeški škof mons. Andrej Glavan in sporočilnim kulturnim programom, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza, spomnili pobitih domobrancev in vseh drugih žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja.

Že štiriindvajseto obletno spominsko prireditev je znova uvedla spoštljiva molitvena zbranost množice romarjev iz vseh koncev domovine, zamejstva in izseljenstva – sedem romarjev iz Vipave je v Kočevski rog prišlo celo peš po tridnevni hoji –, ki se je prelila v slovesno mašo.

Uvedel jo je poslavljajoči se kočevski župnik Tone Gnidovec, ki je bil zadnjih dvanajst let med glavnimi prireditelji roške slovesnosti. Govoriti o Rogu je po Gnidovčevem prepričanju težko, saj je to kraj, kjer je beseda umolknila. A to dejstvo ne sme biti razlog za to, da bi obupali nad človekom – iz molka besede se zato mora roditi molitev. »V tej molitvi povejmo Bogu, kar čutimo,« je občutenje mnogih romarjev ubesedil kočevski župnik: »Gospod, našemu narodu se je zgodilo nekaj tako hudega, da ne moremo povedati, kaj šele rešiti. Že desetletja nas bremeni in poraja nove razprtije. Verjamemo, da so naši bratje domobranci in partizani, med katere je hudič zanetil sovraštvo, že večinoma pri tebi, da so si v luči tvoje ljubezni vse dopustili in da so srečni. Iskreno te prosimo, blagoslovi nas in našo domovino, da bomo vzljubili resnico in drug drugega. Naj bodo preštevilne nedolžne žrtve mož in žena kot nenehna prošnja za mir in bratstvo med nami, da bo Slovenija dežela svobodnih in veselih ljudi.«

Spravna nit je nespregledljivo prepletala tudi mašni nagovor prvega med somaševalci, novomeškega ordinarija Andreja Glavana. Ob breznu pod Krenom, kjer so našle tihi dom številne zamolčane, znane in neznane, vojaške in civilne, žrtve povojnih pobojev, potem ko so bili kot begunci vrnjeni s prevaro in za podlo kupčijo za umik vojske in s tem izgubo ozemlja slovenske Koroške, so se romarji po Glavanovih besedah zbrali, »da bomo za žrtve molili in se zahvalili za njihovo pričevanje in poklonili njihovi žrtvi, saj so se mnogi poslavljali z vero v srcu in molitvijo na ustnicah ter z rožnim vencem v roki«. Novomeški škof je izrazil prepričanje, da so mnogi med njimi umirali po Jezusovem zgledu tudi z odpuščanjem v srcu, »ne le naproti naščuvanim in zaslepljenim eksekutorjem, ampak tudi resničnim krivcem za njihovo smrt«, kar dokazujejo kupi rožnih vencev, ki so se našli na mestih izkopa množičnih grobov.

Letošnjo spominsko slovesnost je mons. Glavan umestil v sporočilnost praznika Jezusovega srca, ki je namenjen tudi zadoščevanju za strahotne k Bogu vpijoče grehe bratomorne državljanske vojne. Roški pridigar je zato vse zbrane povabil, naj spominske mašne daritve in molitev za žrtve »ne zasenči najmanjša misel sovražnosti«. Jezusovo delo odrešenja je namreč namenjeno prav vsem in k mizi večnega življenja, kot v umetniški viziji pripoveduje mozaik p. Marka I. Rupnika v roški kapeli, sta povabljena oba, zločinec in žrtev, »seveda če se zločinec pokesa in spokori«.

Svetopisemski poziv k potrpežljivemu prenašanju krivic je zatorej namenjen tudi človeku našega časa, stoječemu ob roških breznih. A po Glavanovih besedah ga je treba prav razumeti, saj ne gre za klic, ki bi kakor koli pomenil »uspavanje zavesti, da bi bili neobčutljivi in se ne bi borili proti krivicam in borili za pravico in resnico. Gre za širino duha prave ljubezni, ko naj bi kristjan začel odpuščati in ljubiti prvi. Pri tem pa ne smemo izgubiti upanja in vere, da za vsakim velikim petkom, ko se na videz pokopavata resnica in pravica, pride vstajenjsko jutro, ko resnica in pravica zasijeta v slavi in zmagi.«

V tej luči smemo gledati tudi nedavni odmevni dogodek, ko »smo z vso častjo in dostojanstvom pokopali v ljubljanski stolnici velikega trpina, begunca in nekrvavega mučenca škofa dr. Gregorija Rožmana in mu s tem vrnili pravico do groba v domači slovenski zemlji«. Rožmanova vrnitev v domovino naj – tako mons. Glavan – »spodbudi proces notranjega očiščenja za ves narod. Upamo, da bo ta prekop žarek v slovensko sivino zamer, neodpuščanja in hladnih medosebnih odnosov. Upamo in upravičeno pričakujemo, da bo njegov pokop, čeprav so mu nekateri nestrpni duhovni dediči revolucije nasprotovali, spodbudil vse, ki imajo oblast in so za to odgovorni, da bodo kljub finančni krizi poskrbeli tudi za popravo krivic in civiliziran pokop žrtev medvojnih in povojnih pobojev. Na ta pokop še vedno čakamo in o spravi težko govorimo, dokler se to ne realizira. Samo to bo dokaz, da se naša država hoče resno uvrstiti med države, ki spoštujejo osnovne civilizacijske norme in človekove pravice.«

V sklepu mašnega nagovora je novomeški škof zlasti kristjane znova pozval k dosledni spravni drži. Sočutja do žrtev namreč ne izražamo zato in žrtev se ne spominjamo, »ker bi v sebi gojili in razpihovali sovraštvo ali bi hoteli podaljševati spore v slovenskem narodu. Še manj, da bi mislili celo na kakršnokoli maščevanje. To bi bilo nezdružljivo z mašno daritvijo in nam mora biti kot kristjanom tuje. Vsi pa moramo vztrajno moliti, opozarjati in delati za to, da pridemo na vsak način do narodne sprave. Kristjan, ki se čuti spravljen z Bogom po Jezusu Kristusu, mora prvi odpustiti. Jezus nam je 'zapustil zgled', da bi hodili po njegovih stopinjah. To so stopinje odpuščanja. Samo po njih lahko pridemo v lepšo prihodnost našega naroda.«

Maši je sledil kulturni program, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza. Pri njem so sodelovali cerkveni mešani pevski zbor Franceta Gačnika iz Stranj pri Kamniku pod vodstvom Dominika Krta – zbor je pel tudi med mašo –, pevska solista Mihaela Globočar in Jože Oblak ter govorniki Marjan Kovač, Marta Keršič in dr. Matija Ogrin (njihove govore objavljamo v ločeni novici).