V zadnjem času so oživela romanja v kraje, v katerih je živel in deloval sv. Pavel. To je razveseljivo, vendar ob tem ne gre zanemariti dejstva, da se lahko z njim srečamo tudi pred domačim pragom. Zato vas ob prazniku Pavlovega spreobrnjenja vabimo na izlet k trem župnijskim cerkvam v ljubljanski nadškofiji, ki so posvečene temu prelomnemu trenutku v njegovem življenju. Izlet seveda ni brez »nevarnosti«, saj se lahko tudi nam zgodi kaj takega, kar se je zgodilo Savlu na poti v Damask. Tudi mi se lahko spreobrnemo.

Vrhnika

Avtocesta, ki pelje ob robu Ljubljanskega barja, nas iz Ljubljane mimogrede pripelje na Vrhniko, kjer se je leta 1876 rodil Ivan Cankar. Njegova rojstna ulica Na klancu se skriva za podružnično cerkvijo sv. Lenarta, od katere je župnijska cerkev spreobrnjenja sv. Pavla oddaljena slab kilometer.

Vrhnika je nastala na širšem prostoru nekdanjega rimskega naselja Nauportus. Kraj se prvič omenja leta 1300, obstoj župnije pa je izpričan četrt stoletja pozneje. Danes ima vrhniška župnija okrog 12.700 prebivalcev, od katerih se jih pri nedeljskem bogoslužju zbere 1.400. Župnijska cerkev stoji na nizki vzpetini v zahodnem delu naselja in je obdana s hišami. Pred njo so na tem kraju po doslej znanih podatkih stale tri cerkve. Prvo so postavili že pred letom 1318, dolga pa je bila komaj devet metrov. Sedanja stavba, ki jo je 17. oktobra 1852 posvetil knezoškof Anton Alojzij Wolf, je veliko mogočnejša. Skupaj s prezbiterijem je dolga dobrih 43 metrov, sleme strehe je 23 metrov nad tlemi, križ na zvoniku pa 52 metrov.

Notranjost cerkve, po kateri nas popelje župnik Blaž Gregorc, je prijetno razgibana. K temu precej prispevajo skoraj poldrugi meter debeli stebri, ki jih povezujejo loki. Prezbiterij je ves v znamenju sv. Pavla. V glavnem oltarju je slikar Franc K. von Goldenstein upodobil njegovo spreobrnitev. Razgibano podobo iz leta 1851, na kateri so številni vojaki, ki so Savla spremljali v Damask, smo predstavili tudi na naslovnici lanske novomašne številke. Na levi strani prezbiterija sta še dva prizora iz Pavlovega življenja. V prvem je Janez Wolf, ki velja za enega najpomembnejših slikarjev 19. stoletja pri nas, naslikal Pavlovo slovo od Efežanov. Apostola obdaja množica prijateljev, v ozadju pa vidimo jadrnico, ki čaka na njegov odhod. Na sosednji freski Pavel pridiga na Areopagu. Atenci so sprva še kar z zanimanjem poslušali, kakšen nauk oznanja, ko jim je spregovoril o vstajenju mrtvih, pa so nekateri rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.«

Cerkev in župnijo je v prvih letih po drugi svetovni vojni doletelo nekaj neprijetnosti. Najbolj znan je dogodek iz leta 1949, ko je vojska s tanki ovirala procesijo sv. Rešnjega telesa, pri tem pa se je eden izmed oklepnikov pognal po stopnicah proti vhodu v cerkev. Ni kaj! Saj bi bilo pravzaprav nenavadno, če cerkev, ki je posvečena tako razburljivemu dogodku, kot je spreobrnjenje sv. Pavla, ne bi imela razburljive zgodovine.

Stara Oselica
Po odhodu z Vrhnike postane tudi naša pot bolj razgibana. S ceste proti Horjulu zavijemo v Podlipo, se 360 metrov više prevalimo čez Smrečje in spustimo do Žirov. Od tam nadaljujemo proti Škofji Loki, vendar že v Trebiji zapeljemo na cesto proti Stari Oselici in koči na Ermanovcu. Ta začne kmalu vijugati po gozdnatih pobočjih. Pri samotni kmetiji za trenutek pokuka na plano, nato se znova skrije v zavetje dreves. Ko se svet naslednjič odpre, zagledamo pod cesto skupino poslopij in pod njimi župnijsko cerkev spreobrnitve sv. Pavla. Ob njej je pokopališče, poslovilna vežica in presenetljivo veliko parkirišče.
Cerkev obdaja nizek zid z dvojimi vrati. Proti tistim na zadnji strani pelje dobro vidna pot, ki so jo ob obisku nedeljske maše v snegu uhodili domačini. Stara Oselica je razloženo naselje samotnih kmetij med dolinama potokov Kopačnice in Hobovščice, v župnijo pa spadajo še naseljaTrebija, Fužine, Kladje in Hobovše. Vseh prebivalcev je približno 570. Nedeljnikov je četrtina, če bi šteli samo prebivalce hribovskih domačij, pa bi bil njihov delež še višji.

V cerkvi je pošteno mraz. Župnik Jakob Kralj, ki župnijo že od leta 1975 upravlja iz sosednje Nove Oselice, nam pove, da je voda v kropilniku zmrznila že pred nekaj dnevi. Med stenami, na katerih visi Bradaškov križev pot iz leta 1905, glasno odmevajo koraki. Z glavnega oltarja nas opazuje apostol Pavel, ki drži v desnici meč, v levici pa knjigo. Nikjer ničesar o spreobrnjenju, le napis Sv. Pavel za nas Boga prosi! nas opominja, da tega koraka nismo sposobni narediti brez božje pomoči.

Na steni ob oltarni mizi je spominska plošča, ki so jo leta 1853 postavili tukajšnji fajmoštar in farmani. Z nje lahko razberemo, da je Stara Oselica sto let prej postala župnija. Spodaj pa je pomenjljiv napis: Smo molili za vas, ko vas še ni bilo, molite za nas, ko nas že ne bo.



Notranjščina cerkve je bila obnovljena leta 2006, ko so pobelili stene, postavili nove klopi, uredili električno napeljavo in ogrevanje ter vgradili polkrožna okna. Ta so polna simbolike. Na eni strani ladje sta dve okni: na prvem sta upodobljena pšenica in kruh, na drugem pa kelih in grozdje. Obroba je v barvah papeške zastave, na enem rumena, na drugem bela. Na nasprotni strani so tri okna. Na enem je znamenje Presvete Trojice (oko), na drugem Jezusa (riba) in na tretjem Svetega Duha (golob), vsako pa je obrobljeno z eno barvo s slovenske zastave. Zanimivo je, da iste barve opazimo tudi zunaj cerkve: bel sneg, modro nebo in rdeče pobarvane stene.

Mavčiče
Ob vrnitvi v dolino se kmalu otresemo ostrih ovinkov in klancev. Za Gorenjo vasjo se cesta dokončno razširi in skupaj s Soro pohiti proti Škofji Loki. Tam zavijemo proti Ljubljani, na Jeprci proti Zbiljam, pred Zbiljami pa v levo proti Mavčičam.

Ozemlje današnje župnije Mavčiče je bilo nekoč del pražupnije Šmartin pri Kranju, ki jo je cesar Jožef II. proti koncu 18. stoletja precej oklestil. Tako je bila leta 1785 v Mavčičah ustanovljena samostojna duhovnija ali lokalija, 90 let pozneje pa samostojna župnija. Ta danes obsega vasi Jama, Praše, Mavčiče in Podreča, v njej pa živi okrog 1.400 ljudi. Vse štiri vasi ležijo na desnem bregu reke Save, na kateri so pred več kot dvajsetimi leti zgradili hidroelektrarno. Zahodno od njih se razprostira Sorško polje, ki ga seka cesta med Medvodami in Kranjem. Zanimivo je, da ima vsaka vas svojo cerkev. Podružnična cerkev na Jami je posvečena sv. Lenartu, cerkev v Prašah sv. Magdaleni, cerkev v Podreči, kjer se je rodil pesnik in pisatelj Simon Jenko, sv. Kancijanu in tovarišem, župnijska cerkev v Mavčičah pa spreobrnitvi sv. Pavla. Cerkve se prvič omenjajo v urbarju v letih od 1433 do 1444.

Mavčiče, kjer se je leta 1910 rodil nekdanji koprski škof Janez Jenko, so precej razpotegnjene. Hiše so večinoma razporejene ob cesti, ki pelje proti Kranju in Zbiljam. Ob njej stoji tudi župnijska cerkev. Ta je znotraj lepo urejena, vendar brez pomembnejših umetniških del. Glavni oltar je zelo razgiban, saj je v njem več kot trideset angelov in svetnikov. Največja gneča je okrog sv. Pavla, ki nam z dvignjenim prstom naroča: Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služite Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi.

Mavčiški župljani in duhovniki so v preteklosti še kako upali, potrpeli v stiski in vztrajali v molitvi. Med drugo svetovno vojno so namreč izgubili župnijski društveni dom in župnišče, zato župnija ni imela niti najosnovnejših prostorov za normalno pastoralno dejavnost. Zdaj se bo to spremenilo, saj nam župnik Janez Šavs ponosno pokaže nov župnijski dom, ki stoji ob cerkvi.

V Mavčičah se je naše romanje po župnijskih cerkvah spreobrnitve sv. Pavla v ljubljanski nadškofiji končalo. Seveda pa se po vsakem romanju prava pot spreobrnjena šele začne. Saj je tudi sv. Pavel prehodil dolgo pot, preden se je iz preganjalca kristjanov spremenil v apostola narodov.