Po vikend seminarju potrebujem več spanja in počitka, zato sem danes vstala kasneje kot običajno. Nato sedem v svoj molitveni kotiček in odprem »terapevtski« dnevnik. Zelo je pripraven, vedno tiho in pripravljen brez besed in prigovarjanja »prisluhniti« mojim mislim, idejam pa tudi bolečinam. Čutim se sprejeto. Ta moj dnevnik mi tudi pomaga, da zapisane misli ne gredo v pozabo. Predvsem sem vesela, da ne gre v pozabo moja hvaležnost Bogu za vso njegovo dobroto.

Tako sem danes v dnevnik zapisala: »Gospod, kako zelo si dober! Tvoja dobrota se v vseh mogočih odtenkih razodeva tudi na naših seminarjih.« Sicer pa nad neizmerno Božjo dobroto sploh nisem več presenečena, saj razumem, kaj je moje – človeško in kaj Božje – Njegovo. Zavedam se, da moram narediti, kar zmorem, pa z možem kljub številnim pripravam na vsak seminar še vedno odhajava z občutkom nepripravljenosti. Ko se odpraviva na pot in sedeva v avto, si te občutke podeliva, potem pa jih po molitvi rožnega venca izročiv...