Kaj rezultati posvetovalnih referendumov, zlasti o evtanaziji in osebni rabi konoplje, povedo o stanju duha v državi? Se nam spreminja vrednostna orientacija? Kaj sledi? Za mnenja in odzive smo na spletni Družini povprašali nekaj iskrivih sogovornikov.

Dr. Igor Bahovec, sociolog, Teološka fakulteta:

Dr. Igor Bahovec. FOTO: Tatjana Splichal

Kar se referendumov tiče, je stvarnost zahodne kulture, v kateri živimo, takšna, da je prej ali slej pričakovati, da bodo sile, ki tako razmišljajo, uveljavile svoje interese. Od generacije, ki je uveljavila splav, in njihovih permisivno vzgojenih otrok pač ne moremo pričakovati drugačne vrednostne orientacije. Žalostno pa je, da se je pri tem Slovencem tako mudilo, zlasti glede referenduma o prostovoljnem končanju življenja. Ljudje se ne zavedajo, da to prinaša marsikaj; prišlo je do velike manipulacije v družbi, saj problematične stvari niso prišle v javni prostor z mero, kot bi morale. Slovenci imamo zelo visoko stopnjo samomorov. Smo tretji v Evropi. V tem kontekstu je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja še posebej zaskrbljujoča. Podobno je z vprašanjem marihuane. Zlasti mladi do 25 leta, ko se razvijajo možgani, pogosto posegajo prav po marihuani, ki preprečuje normalen razvoj. Pri mladostnikih, ki so kadili travo, se je dokazano pojavilo bistveno več psihoz. Kot družba in kultura smo lahko žalostni, kristjani pa se moramo zavedati, da so naši pogledi manjšina, in se moramo učiti, kako kot manjšina živeti. Če pa referendume povežem z evropskimi volitvami: večina evropskih poslancev iz Slovenije je iz opozicijskih strank. Po eni strani je torej to poraz vladajoče garniture, ki se tega tudi sama zaveda, po drugi pa gre za dvojnost. Tudi volivci trenutno opozicijskih strank do vprašanj evtanazije in marihuane nimajo tako enoglasnega pogleda, kot se zdi. Velik izziv za kristjane je, kako ravnati v tej spremenjeni kulturi, v kateri smo.

Milena Miklavčič, pisateljica in novinarka:

Milena Miklavčič. FOTO: Tatjana Splichal

Po pravici povem, da se pri napovedi izida EU volitev nisem dosti zmotila, pri končnem rezultatu referendumov pa sem brcnila v meglo. Popolnoma sem zgrešila. Morda sem se preveč zanašala na to, da bodo – vsaj pri evtanaziji – ljudje upoštevali besede slovenskih škofov? In tudi zato sem v ponedeljek zjutraj, ko sem se zazrla v rezultate, ostala brez besed. Ne le, da sem bila strašno žalostna, nehote me je postalo tudi strah za prihodnost. Mar smo res izgubili občutek za prav, za človečnost?

Zelo dobro poznam odnos do smrti zadnjih sto let, zato me še toliko bolj skrbi, s kakšno lahkoto bi danes prepustili evtanaziji naše najbližje. Nekoč so ljudje umirali v krogu družine, bližnjim je bilo v zadnji uri mar zanje. K človeku, ki je odhajal, so ob večerih, ko je bilo delo opravljeno, prihajali tudi sosedje in ob njem molili za »lažjo zadnjo uro«. Smrt je bila del življenja, predniki je niso skrivali niti pred otroki.

Razumem, da nam je hudo, če tisti, ki jih imamo najraje, trpijo. A medicina pravi, da imamo sredstva in načine, da bolečino v času odhajanja omilijo ali jo celo odpravijo. Razumem tudi, da si marsikdo, ki ve, da smrt že stoji pred vrati, želi, da ne bi bil nikomur v breme. Veste, vse to razumem. Bojim se le, da bo postala evtanazija »tekoči trak«. Da se bomo nanjo navadili, kot smo se navadili na žarne pokope. Pa na to, da je postalo slovo od pokojnika biznis, ki ga opravijo ustrezne službe. Bojim se, da se bomo tudi do tistih, ki so bolni, invalidni, ki so kako drugače »nekoristni«, začeli obnašati »potrošniško«. Se bomo v primeru, če se nam rodi otrok, ki bo imel takšne in drugačne težave, le-temu mirne duše, zelo neosebno odpovedali?

Ne recite mi, da je to nemogoče. Niti tlesknemo ne s prsti, pa »navada že postane železna srajca«. Spominjam se, da smo se včasih učili, da so se predniki učlovečili takrat, ko so začeli z vsem spoštovanjem pokopavati mrtve. Ne predstavljam si, kakšno prelomnico – za človeštvo nasploh – pomeni evtanazija?

Dr. Boštjan M. Turk, akademik, profesor, publicist:

Dr. Boštjan M. Turk. FOTO: Tatjana Splichal

Rezultat pri evtanazijskem referendumu je zelo deljen, kar pomeni, da se ga da tudi izboljšati na naslednjem referendumu, ki ne bo posvetovalne narave. Sicer pa je od 1941 v slovenskem narodu prisotna kultura smrti, ki se izraža predvsem prek tranzicijske levice in kulta enobeja. Tam je veljalo, da je zgolj mrtev heroj lahko pravi heroj. Ti ljudje so to ponotranjili: njihovega števila ne smemo podcenjevati, toliko malo smo namreč napredovali od osamosvojitve naprej. Sicer pa sem tudi tu optimist in mislim, da se utegne to še spremeniti. O konoplji pa ni potrebno izgubljati besed, to je dejansko drugorazredna tema. Če komu že toliko diši, pa naj jo pri sebi doma sadi, bi se o tem izrazil kakšen pesnik.

Dr. Matevž Tomšič, sociolog in predsednik Združenja novinarjev in publicistov:

Dr. Matevž Tomšič. FOTO: Tamino Petelinšek/STA

Kljub temu, da so se vsi referendumi iztekli po meri vladajoče koalicije, ji to dejstvo ne more nuditi kaj veliko zadovoljstva. Namen teh referendumov je namreč bil mobilizirati lastne volivce in s tem priti do ugodnega rezultata na evropskih volitvah. A ta manipulacija (te teme nimajo nobene zveze z evropsko politiko) se ni posrečila. Čeprav lahko po drugi strani špekuliramo, da bi bil brez referendumov rezultat levice na teh volitvah še slabši.

Dr. Andrej Marko Poznič, župnik Župnije Ihan:

Dr. Andrej Marko Poznič. FOTO: Tatjana Splichal

Očitno postaja, da se bomo lahko po mili volji zadevali in pobijali med seboj. Ker torej tako hočemo, bomo sokrivi vseh zlorab, ki se bodo na tem področju dogajale. Prepričan sem, da je vredno take zakone spraviti še enkrat na referendume, kjer bo šlo zares. Zdaj je bil to le del slepilnega manevra, ki se je ponesrečil na celi črti, da bi svoje volivce spravili do volišč in da bi tam oddali svoj glas kakor pred dvema letoma. Ampak na pol mandata je polovica takratnih volivcev že v stanju sramu, da je volila s trebuhom namesto z glavo in so zamenjali dobro, če ne odlično vlado, za to, kar imamo. Po drugi strani pa referendumi dokazujejo, da beg pred problemi ni samo problem totalitarnonostalgikov, ampak je tudi problem demokratično mislečih ljudi. V Sloveniji problemov ne rešujemo, ampak jih pometamo pod preprogo, v teh primerih pa kar v grob.

Ker o četrtem referendumu nismo rekli niti besede, dvomim, da kdor koli ve, za kaj v resnici smo glasovali. Najbolj trezna odločitev bi bila, da sem v tem primeru proti, ker bolje slabo, ki ga poznam, kakor še slabše, ki lahko pride. Ker tu potrebujejo 2/3, bo odločilno, kar mislijo v NSi. Tu pa postanem skeptičen, ker se je sam njihov predsednik umaknil v Bruselj. Od tam se pač ne da voditi stranke! Torej se sprašujem, kaj je tam narobe. Čestitam pa SLS za dobro izvolitev. Resnično nujno potrebujemo vrnitev te stranke v parlament, ampak očitno je, da jo sistematično medijsko diskriminirajo, da se kaj takega ne bi zgodilo. Čestitke tudi SDS za odlično izvolitev.

V totalitarno-revolucionarnem taboru je očitno, da se je začel proces pokopavanja Goloba in zamenjavo z novimi strankami za en mandat. Želel bi si, da bi imeli kdaj poštene volitve, ampak z medijskim monopolom ponosnih dedičev kaj takega ne bo mogoče. Volitve torej niso nič spremenile, le pokazale so, da smo moralno popolnoma brez kompasa in da nihče več ne vzgaja na tem področju. Cerkev dosega pa le še svoje vernike, pastirji pa so se spet izkazali kot medli in nejasni, razen murskosoboškega. Žal.

Dr. Urška Lampret, Katoliški inštitut:

Dr. Urška Lampret. FOTO: Tatjana Splichal

Rezultati posvetovalnih referendumov prinašajo mešane občutke. Predlog zakona o evtanaziji je še posebej skrb vzbujajoč. Kot nekdo, ki ceni krščanske vrednote, verjamem, da je življenje neprecenljivo. Predlagani zakon odpira vrata za potencialne zlorabe in pritiske na najbolj ranljive skupine, kot so starejši in bolni, ki bi lahko čutili, da so breme družbe, sorodnikom, ... Argument, ki govori v prid nasprotovanju predloga zakona o prostovoljnem končanju življenja, je argument spolzkega nagiba. Namesto, da bi iskali rešitve v smeri izboljšanja paliativne oskrbe in podpore, se zdi, da gremo po poti, ki zmanjšuje vrednost človeškega življenja. Potrebujemo zakone, ki krepijo našo skupnost in ščitijo naše moralne vrednote, ne pa jih ogrožajo. Obenem pa tudi potrebujemo sočutje do ljudi, ki trpijo. Sočutje in skrb za sočloveka bi rešila marsikatero željo po smrti.

Dr. Aleš Maver, zgodovinar in politični analitik:

Dr. Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal

Na kratko moram povedati, da mi je izid obeh pomembnejših referendumov uganka. Ne znam ga pojasniti. Po eni strani vladajočim z združitvijo referendumov in evropskih volitev očitno ni uspelo bistveno izboljšati svojega evropskega izplena, so pa s tem, ko so referendumska vprašanja odrinili na stranski tir, vsaj evtanaziji in uporabi marihuane v osebne namene morda tlakovali pot do sicer šibke referendumske večine, ker nista bili v središču pozornosti, kot bi si zaslužili. Mimogrede, menim, da tak izid ne daje posebne legitimnosti kakšnim daljnosežnim zakonskim rešitvam, ki bi sledile. Me pa čudi predvsem razkorak med izidi evropskih volitev in referendumov na severovzhodu Slovenije. Lahko rečemo, da je prav območje Štajerske in Pomurja prevesilo tehtnico evtanaziji in marihuani v prid, čeprav so v celjski in ptujski volilni enoti volivci dali absolutno večino trem desnosredinskim listam. Nekoliko v šali bi rekel, da je imel David Klobasa očitno dober nos in je povzel stališče dobršnega dela svoje baze. S tem se ruši moja dolgoletna podmena, da so volivci predvsem vzhodno od Maribora v družbenih vprašanjih konservativni, četudi glasujejo za stranke, ki jih pri nas uvrščamo na levo. Zdaj je bilo obratno, niti vsi desnosredinski volivci niso glasovali proti na obeh ključnih referendumih.