V začetku avgusta smo pisali o nekdanji železniški progi med Trstom in Porečem, s katere je pred tričetrt stoletja odsopihal zadnji vlak. Po njeni trasi pelje zdaj kolesarska in sprehajalna pot, ki smo jo prevozili v torek, 14. septembra. Le kdo bi si v tistem toplem zgodnjejesenskem popoldnevu mislil, da bodo že čez nekaj dni Slovenijo zajele tako hude poplave. Takoj po njih seveda ni misliti na kolesarjenje, a morda vas bo opis poti in naših doživetij ob njej zvabil na izlet, ko se razmere uredijo..

Od mejnega prehoda Škofije krenemo nazaj proti Kopru. Sprva se vozimo ob hitri cesti, potem zavijemo prek nje v Spodnje Škofije, kjer se na robu naselja začenja kolesarska steza. Ta nas med bujnim zelenjem pripelje do avtocestnega nadvoza, s katerega se spustimo v Dekane. V kraju, ki je dobil ime po plemiški družini de Cani, je danes precej industrije, prometni vrvež pa se je po izgradnji avtoceste umiril.

Po prehodu čez glavno cesto se znova zapeljemo na kolesarsko stezo, ki se čez reko Rižano potegne proti Bertokom. Svet se polagoma odpre. Na levi se vzpenja z vinsko trto porasel grič, na desni se za drevjem in grmičevjem skrivajo njive in travniki. Z enega od njih prihaja nenavadno oglašanje. Ko stopimo s kolesa, se iz visoke trave požene fazan in med okornim letom izgine v goščavi.
Pri Bertokih prispemo do precej prometne ceste, na kateri ostanemo do križišča, kjer je odcep proti Sv. Antonu. Tam pobegnemo na kolesarsko stezo, ki jo oklepata hitra cesta in železniška proga. Informativna tabla ob njej nas obvešča, da smo na robu naravnega rezervata Škocjanski zatok. Tega sestavljata polslana laguna in sladkovodno močvirje, ki dajeta zavetje številnim vrstam ptic. Nekatere se v zatoku ustavijo med selitvijo v toplejše kraje, druge tu prezimijo, tretje tudi gnezdijo.

Pri koprski železniški postaji zavijemo skozi podvoz do Semedelskega kanala, ob katerem prispemo do morja. Tam si lahko privoščimo počitek in se razgledamo po starem delu Kopra. Najprej opazimo pristaniška dvigala, rdečo stolpnico in zvonik stolnice, pozneje pa še druge podrobnosti. Ob tem si kar težko predstavljamo, da je mesto nastalo na skalnatem otoku, ki ga je s kopnim povezoval le most.

Med Koprom in Izolo se peljemo po nasipu, ki je stisnjen med obalno cesto in morje. Na njem je sila živahno, saj si ga delijo kolesarji in mopedisti, ljubitelji rolanja in pešci. Na skalnatih blokih, ob katere butajo valovi, se sonči nekaj posameznikov. Ribiči v morju namakajo trnke, na eni od skal pa nepremično ždi vranjek, ki se vsaj na videz ne meni za ves ta živžav. Kmalu bo spet odletel in se z veslastimi nogami spretno potopil za ribami.



Pri kampu Jadranka se zapeljemo na cesto, ki nas mimo podjetij in tovarn pripelje na obrobje Izole. Tam se kolesarska steza zložno vzpenja med hišami in vrtovi. Ko se naužijemo lepega razgleda na stari del Izole, ki je bila nekoč tudi otok, zapeljemo v približno dvesto metrov dolg predor Šalet. V njem nas zagrne tišina, v katero vdira le štropotanje kapelj, ki padajo s stropa.
Ob izhodu se začne kolesarska steza spuščati proti Strunjanu. Po vrsti ovinkov in razpotij, ki so večinoma dobro označeni z modrimi tablami, na katerih je narisano kolo, prispemo do nekaj več kot pol kilometra dolgega predora Valeta. Tudi ta je osvetljen, v njem pa je veliko hladneje kot na prostem. Vožnja skozenj je kljub enoličnim kamnitim stenam in stropu zanimivo doživetje, zato se marsikateri kolesar v njem ustavi in za spomin posname nekaj fotografij.

Za predorom zavijemo levo navzdol v Lucijo, kjer imamo glede nadaljevanja dve možnosti. Lahko se zapodimo po glavni cesti proti Sečovljam ali pa se zapeljemo skozi bližnji kamp, po novi poti prek rta Seča in naprej ob kanalu sv. Jerneja. Obe poti nas pripeljeta do vhoda v Sečoveljske soline, ki so skupaj z bližnjimi Strunjanskimi solinami najbolj severno ležeče še delujoče soline v Sredozemlju. Na njih še vedno pridobivajo sol po več stoletij starih postopkih. Posebna privlačnost tamkajšnjega krajinskega parka je tudi bogat živalski svet. Doslej so opazili že več kot 270 različnih vrst ptic, okrog 90 jih tam tudi gnezdi. Med vožnjo proti Sečovljam lahko vidimo dolgonogo čapljo, ki brodi po vodi, še več podobnih prizorov pa bi lahko občudovali med sprehodom po parku, ki je v topli polovici leta odprt od 8. do 20. ure, v hladni pa od 9. do 17. ure.

Kolesarske steze, ki pelje med kanalom in solinami in ob kateri so nameščene lesene klopi ter informativne table, je kar prehitro konec. Solinarska polja se odmaknejo proti zahodu, mi pa v Sečovljah zavijemo v podhod pod glavno cesto in na drugi strani ob sadovnjakih nadaljujemo vožnjo do mejnega prehoda. Tam se lahko mimo slovenske mejne kontrole odpravimo še do Dragonje, kjer je vstopna točka za ogled južnega dela Sečoveljskih solin.

V krajih ob Parenzani je seveda še cela vrsta zanimivosti, ki bi si zaslužile omembo in ogled. A vse se ne da stlačiti v enodneven kolesarski izlet.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: mejni prehod Škofije
Dostop: Na koncu primorske avtoceste zavijemo na hitro cesto proti Trstu, z nje pa pred mejnim prehodom Škofije desno na parkirišče.
Dolžina poti (od Škofij do Sečovelj in nazaj): dobrih 70 kilometrov
Zemljevid: turistična karta Slovenska Istra, 1 : 50.000, na kateri so na eni strani označene pohodniške, na drugi pa kolesarske poti.