Ob tem velja premisliti, kaj da Vincijeva umetnina natančno prikazuje - in kako nam lahko premišljevanje ob njej pomaga, da bomo rasli v svoji evharistični pobožnosti. Pri spletnem portalu National Catholic Register so pripravili pet duhovnih spodbud, ki jih prinaša omenjena mojstrovina.

Spomnimo: slovesnost ob odprtju letošnjih olimpijskih iger v Parizu je sprožila ogorčenje med številnimi kristjani, pa tudi pripadniki drugih veroizpovedi po vsem svetu, saj je prikazovala »prebujeno« različico ustanovitve zakramenta svete evharistije.

Naj neljubi dogodek na olimpijski slovesnosti spodbudi vnovično zanimanje za renesančno umetnino in zakrament, ki ga upodablja.

Posebej moteč je bil prizor skupine transvestitov, ki so si prisvojili eno najznamenitejših upodobitev tega vrhunskega trenutka iz zgodovine odrešenja: »Zadnjo večerjo« Leonarda da Vincija iz 15. stoletja. Čeprav obstajajo resni pomisleki, da je bila olimpijska slovesnost v tem delu jasen primer bogoskrunstva, ugotavljajo pri NCR, pa lahko na koncu spodbudi vnovično zanimanje za renesančno umetnino in zakrament, ki ga upodablja.

Kaj natančno torej prikazuje znamenito umetniško delo in kako nam lahko premišljevanje ob njem pomaga, da bomo rasli v svoji evharistični pobožnosti? Predstavljamo vam pet duhovnih spodbud da Vincijeve »Zadnje večerje«:

1. Slika prikazuje pretresljiv trenutek z Jezusove zadnje večerje z apostoli

Zadnja večerja je bila pogost motiv umetnikov da Vincijevega obdobja. Toda genialni slikar se je odločil, da se bo osredinil na poseben trenutek, ki je bil zelo pretresljiv za navzoče pri pomembnem obedu: na odzive apostolov na Kristusovo osupljivo razkritje, da ga bo eden izmed njih izdal.

Ko je da Vinci ustvarjal svojo umetnino, jo je njegov prijatelj in frančiškan p. Luka Pacioli označil za »simbol človekove goreče želje po zveličanju«.

Ta trenutek je omenjen v vseh štirih različicah evangelija, nekateri pomembni odlomki pa na da Vincijevi sliki naravnost oživijo: »In ko so sedeli pri mizi in jedli, je Jezus rekel: 'Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.' Prevzela jih je žalost in drug za drugim so mu govorili: 'Saj nisem jaz?'« (Mk 14,18-19); »Toda glejte, roka tistega, ki me izdaja, je z menoj pri mizi.« (Lk 22,21); »Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori.« (Jn 13,22).

Kot vsa velika verska umetnost tudi da Vincijeva »Zadnja večerja« izhaja iz tega, kar je Bog že razodel v Svetem pismu, in z umetniškim izrazom pomaga gledalcem na nove in izvirne načine premišljevati o upodobljenih skrivnostih. Ko je da Vinci ustvarjal svojo umetnino, jo je njegov prijatelj in frančiškan p. Luka Pacioli označil za »simbol človekove goreče želje po zveličanju«.

2. Kristus je v središču pozornosti - duhovno in umetniško

Čeprav slika prikazuje različne odzive apostolov na Kristusovo oznanilo, ti niso v središču pozornosti; na sliki o zadnji večerji, kar seveda sploh ne preseneča, je to Jezus. Da Vinci se je umetniško zelo potrudil, da bi gledalcem pritegnil pogled na Kristusa, katerega miren izraz je v ostrem nasprotju s kaosom in razburjenjem apostolov okoli njega.

Duhovni pomen umetnine se zdi jasen: sredi življenjskih preizkušenj in stisk se moramo osrediniti na Kristusa, ki je za nas navzoč v evharistiji.

Renesančni slikar je to osredinjenost dosegel z uporabo »perspektive z enim očiščem«. Kristusovo desno lice, rahlo obrnjeno na stran, je v »točki izginotja« vseh perspektivnih linij, kar vse poglede najprej usmeri v sredino dela, kjer Jezus sedi na svetlem ozadju odprtega okna. Da bi si pomagal pri ohranjanju ene same osrednje točke, je da Vinci v sredino platna, kjer je bila naslikana Jezusova glava, zabil žebelj in v različnih smereh nanizal nit, da bi ohranil enako perspektivo. Čeprav Jezus ni upodobljen s svetniškim sijem, kar po mnenju nekaterih pomeni, da je da Vinci zanikal njegovo božanskost, je Gospod naslikan v tradicionalnih barvah modre in rdeče, ki označujeta njegovo človeško in božansko naravo.

Kristus je v sredini, njegov navzdol obrnjeni obraz pa gledalčev pogled vodi po njegovi levi roki navzdol do leve roke, ki kaže na nekaj, kar se zdi kos kruha: evharistijo. Duhovni pomen se zdi jasen: sredi življenjskih preizkušenj in stisk se moramo osrediniti na Kristusa, ki je za nas navzoč v evharistiji.

3. Odzivi apostolov nam povedo, kdo je kdo

Čeprav je v središču pozornosti Jezus, da Vinci ni varčeval s podrobnostmi pri upodabljanju dramatičnih odzivov apostolov, ki vključujejo strah, dvom in jezo. Umetnik je zapisal, da je bil njegov namen razkriti različna »gibanja duše« apostolov v tem usodnem trenutku. Dvanajsterico je mogoče prepoznati po različnih dejanjih (čeprav je v pomoč tudi kopija iz 16. stoletja z napisanimi imeni), ki ponazarjajo to, kar so evangelisti opisali v Svetem pismu:

• Janez: neposredno levo od Jezusa (z gledalčeve perspektive) je »tisti, ki ga je Jezus ljubil« in »leži blizu Jezusovega naročja« (Jn 13,23). Toda vidimo ga, kako se od Jezusa nagiba k svetemu Petru, za katerega vemo, da mu je »pomignil, naj ga vpraša, o kom govori«.
• Peter: da Vinci je vključil še eno pomembno podrobnost o Petru, čigar glava je druga od Jezusove na levi: apostol v roki drži nož. To napoveduje, kaj bo Peter storil kmalu po koncu obroka, ko bodo Jezusa prijeli v vrtu Getsemani: Peter bo potegnil nož in odrezal uho služabniku velikega duhovnika.
• Juda Iškarijot: da Vinci je v nasprotju z nekaterimi drugimi upodobitvami zadnje večerje, na katerih je Juda na robu mize, izdajalca (katerega glava je tretja levo od Jezusa) vključil v središče dogajanja in njegovo prevaro prikazal bolj simbolično: Juda je sklonjen nazaj v senco, njegov obraz je zakrit. Poleg tega ga vidimo, kako seže po isti majhni posodi kot Jezus, ki je dejal: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal« (Mt 26,23).
  Juda drži tudi mošnjo z denarjem, kar verjetno pomeni 30 srebrnikov, ki jih je dobil za izdajo Kristusa. In prevrne majhno skodelico soli, kar je prikaz zgodbe o izvoru razširjenega vraževerja, da raztros soli prinaša nesrečo.
• Tomaž: Tomaž (čigar glava je takoj desno od Jezusa) ima morda kot slutnjo svojega dvomljivega sprejemanja Kristusovega vstajenja prst dvignjen proti nebu, kot bi se spraševal, kako je mogoče, da je Gospod razkril njegovo izdajstvo.
• Filip: tretji na Jezusovi desni je vedno radovedni Filip, ki Jezusa prosi za pojasnilo. Skoraj lahko vidimo, da so na njegovih ustnicah narisane besede, ki jih Sveto pismo pripisuje apostolom v tem pretresljivem trenutku: »Saj nisem jaz?« (Mk 14,19).

4. Opaziti je trinitarično temo

Da Vinci seveda ni bil le slikar. Med drugim je bil tudi odličen matematik, v njegovi »Zadnji večerji« pa veliko vlogo igrajo števila.

Kristusov obris je videti skoraj kot trikotnik.

Še posebej izstopa število 3. Apostoli sedijo v skupinah po tri, za mizo so tri okna, Kristusov obris pa je videti skoraj kot trikotnik. To verjetno pomeni sklicevanje na Sveto Trojico, katere druga oseba je Kristus. Število tri lahko predstavlja tudi božanskost, nebo in celost, saj so tri črte najmanj, kar potrebujemo, da narišemo zaprto obliko, trikotnik.

5. Slika krasi prostor molitve in občestva

Da Vinci je svojo mojstrovino naslikal neposredno na steno jedilnice v samostanu Santa Maria della Grazie v Milanu, in sicer v letih med 1495 in 1498. V tem prostoru so bratje dominikanci jedli svoje obroke. Da Vinci je Jezusa in njegove učence naslikal na eni strani mize, zato so bili bratje pod sliko povabljeni, da se med tihim obrokom zazrejo v umetnino velikosti 15 krat 29 metrov in si predstavljajo, da sedijo na nasprotni strani mize.

Naj nam bo znamenita umetnina v spodbudo

Tudi danes smo povabljeni, da storimo enako, vabijo pri NCR. Obiskovalci si lahko da Vincijevo »Zadnjo večerjo«, obnovljeno leta 1998, v živo ogledajo v italijanskem samostanu, kjer jo še vedno hranijo. Replike znamenite umetnine ali vsaj različice na temo pa so pogoste v katoliških jedilnicah in jedilnih dvoranah po vsem svetu.

Slovesnost ob odprtju olimpijskih iger je morda poskušala zasmehovati zadnjo večerjo, kot je predstavljena v da Vincijevem delu. Morda pa bo to, kar se je zgodilo v Parizu, oživilo zanimanje za to sporočilno umetniško delo - in za evharistični prizor, ki ga tako nazorno upodablja.