Španski lazar (Arion lusitanicus). Foto: Ivan Esenko



Prestopna leta nase že pregovorno opozarjajo z nezaželenimi pojavi v naravi, kot so na primer čezmerno namnoženi majski hrošči ali druga bitja, ki jih raje ne bi videli v svoji bližini. Hroščeva leta smo jih nekoč imenovali ali ljudsko »kebrova«. Vendar dandanes majskih hroščev še zdaleč v naravi ni toliko, kot jih je bilo nekoč, ko smo jih ob hroščevi letini nabirali za kokoši, ki so potem nosile jajca kot za stavo. V naših krajih imamo prišleke, ki so bistveno uspešnejši od vseh hroščev, ki jih premore vsa naša narava.

Španski lazar (Arion lusitanicus) je vsem dobro poznana vrtna nadloga. Njegova domovina je Iberski polotok, zato ga nekateri imenujejo španski, pa tudi portugalski lazar. V naše kraje so ga zanesli s transporti zelenjave. Kljub temu da lazarji veljajo za nočne živali, jih letos zlahka srečamo tudi sredi belega dne. Namnožili so se v tolikšni meri, da vzbujajo pozornost tudi tistim, ki se ne ukvarjajo z vrtom. Najdemo jih celo v mestih in drugih okoljih, ki na vrtne grede niti malo ne spominjajo. Naravni sovražniki, kot sta jež in navadna krastača, jim še zdaleč niso kos, saj nimajo tako velikega apetita, da bi lahko vse pospravili, zato smo prisiljeni, da jih zatiramo sami, sicer se lahko poslovimo od lepega dela pridelka. Najprimernejši čas za to je jutro ali zvečer, ko zapustijo svoja skrivališča. Ker so polžje počasni, jih zlahka pobiramo s tal ali kar z zelenjave. Tudi pasti zanje, npr. deske, položene na tla, kamor se radi zatečejo, so učinkovito sredstvo.

Fotografija prikazuje jajčeca rdečega lazarja, ki sem jih odkril, ko sem dvignil poleno, ki je ležalo na vlažnih tleh. Iz vseh se seveda zarod ne bi razvil, kajti tudi jajčeca in majhni lazarji teknejo mnogim talnim plenilcem, vendar bi tudi tisti, ki bi preživeli, lahko uprizorili pravo razdejanje v vrtu. Fotografija je v poduk tistim, ki jajčec lazarjev še ne poznate, nanje pa lahko v teh dneh naletite v marsikaterem priročnem skrivališču, ki se ponuja na vrtu, dvorišču in tudi objektih, ki so dostopni polžem. Jajčeca so velika 3 mm in sprijeta v rahle kepe, ki se že ob dotiku razsujejo. Vedno jih najdemo v vlažnih tleh pod večjim kamnom, desko ali polenom, lahko tudi v trohnečem listju in kompostu. Predstavljajo novo generacijo lazarjev, ki bodo pustošili na vrtovih prihodnje leto, zato bodimo nanje pozorni.
_ _ _

*Prispevek je bil objavljen v novi Družini (39/2020).*

*Avtor prispevka je pisatelj in fotograf Ivan Esenko.*

*Družina na facebooku TUKAJ.*