Od sobote, 20. januarja, do četrtka, 25. januarja 2024, je potekalo vseslovensko branje Svetega pisma dan in noč. Ob progi je vsak dan stal en ali več navijačev, ki so nas bodrili s svojimi navdihujočimi pričevanji, recepti za udejanjanje Božje besede v vsakdanjem življenju, napotki, kako biti dejavni kristjani.

Začeli smo z dogodkom Prehojena pot vere, ki je bil lep uvod, močno pričevanje in spodbuda zaupanja v božja pota. Posnetek pogovora z Maticem Vidicom, pripadnikom vojaškega vikariata, specializantom logoterapije, stalnim diakonom in prostovoljcem pri Romih je na voljo tukaj.

Pričevanja mladih in odraslih

Drugi večer so obarvala pričevanja mladih in odraslih iz Gibanja fokolarov. Beseda daje življenje je bil skorajda intimni dogodek podelitve težkih in lepih trenutkov, začinjenih z izzivom: kako Evangelij prenesti v življenje? To je lahko navidezno otročje dejanje ljubezni, ko mami in očetu spečeš palačinke, potem pa greš hitro spat, da se lahko v miru zvečer podružita. A nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni. Zgodbe bi morda lahko dojeli tudi kot oddaljen TV dokumentarec o poplavah. A trzinsko pričevanje je bilo še kako resnično. Poplavljeni družini so na pomoč priskočili prijatelji in znanci. Ko so pri hiši očistili pol metra blata, so stopili še k sosedom vprašat, ali potrebujejo pomoč. Zvrhana in potlačena mera dobrih del. Zelo ganljivo je bilo tudi pričevanje moža, ki ga je polomil, potem pa se je ženi opravičil in jo vprašal, ali v njem še vedno lahko prepozna Jezusa. Kakšen pogum, vera in ljubezen! Težje ali lažje, ugotovili smo, da se moramo vsak dan vaditi v pismenosti Božje besede.

Večer »jamranja«

Ponedeljkov večer je bil namenjen pritoževanju. Prav ste prebrali. Jamrali smo. Ampak na prav poseben način. Skupina Zdravilna beseda je organizirala dogodek, z naslovom Kako se v stiski pritožimo Bogu? Na začetku smo kratko razmislili o vseh težavah, ki pestijo ta svet in v nekaj kratkih minutah dojeli, da je to resnično dolina solz. Pogledali smo v Sveto pismo, kaj lahko kot kristjani storimo. Ustavili smo se pri žalostinkah ter ugotovili, da so že od nekdaj obupani klicali Boga. In prav vsak je našel edino pravo upanje v Gospodu. Na delavnici smo tako skupaj s psalmistom klicali: »Jaz pa zaupam v tvojo dobroto, moje srce se raduje, ker si me rešil« (Psalm 13). Da ne bi ostalo smo pri pogovoru, smo šli v akcijo, napisali smo vsak svojo žalostinko. Kako odrešujoče! Vredno, da poskusite tudi vi - srce in duša sta zdaj vsekakor veliko lažja.

Več informacij in posnetki dogodkov je na voljo na tej povezavi.

Kako NE brati Svetega pisma

Na sporedu dogodkov smo lahko prebrali tudi naslov Kako NE brati Svetega pisma. Ali je to napaka v tisku, tiskarski škrat? Ne, nikakor ne. Predavatelja s Svetopisemske družbe Slovenije sta zagrizla v nekoliko "provokativno" tematiko in pripravila zelo poučno predavanje. Na začetku smo bili kar enotni, da pogosto ne znamo pravilno brati Svetega pisma. Pogovarjali smo se o času, v katerem je nastajalo Sveto pismo. Kakšne navade so imeli tedaj ljudje, kakšna je bila kultura tistega časa, kakšen odnos je bil do žensk in zakaj. Spoznali smo, kaj pomenijo zapisi rodovnikov v Svetem pismu in zakaj Svetega pisma ne moremo brati od začetka do konca kot kakšno navadno knjigo. Naučili smo se, da nam je Sveto pismo dano kot orodje, da lahko z njim rastemo kot Jezusovi učenci. Vstopili smo v stik z Živo Besedo. Besedo, ki daje smisel življenju, opogumlja, daje moč in zdravi. Vsekakor je vsak udeleženec prejel ogromno informacij in napotkov, ki mu bodo v pomoč pri branju Svetega pisma. In zagotovo nihče od udeležencev ne bo več v dilemi, kako ne brati Svetega pisma, ampak kako ga brati.

Večer za otroke in mladino

V sklopu spremljevalnega programa smo poskrbeli tudi za otroke in mladino. V torek so mladi iz dijaškega doma Antona Martina Slomška v Mariboru pripravili zares čudovit in pristen večer. Skupaj smo bili povezani v Božji besedi in čudovitih meditacijah. Ena izmed udeleženk je komentirala: »To je bil večer, ki mi je napolnil dušo in srce. Ali znam resnično živeti in razumeti svojo vero? Ali so to le pravila in tradicija? Ne, to je zame več kot tradicija. To je pravo življenje!« Dijaki in študentje so se spraševali, ali se zavedajo, da imajo kot mladi kristjani posebno poslanstvo, to je razsvetliti življenja drugih? Na srečanju so ugotovili, da slogan »Bodimo luč v svetu« drži kot pribit.

Otroška urica ob zgodbi, kvizu, igrah, razgibavanju in pesmi

Dan kasneje se je odvijal otroški program. Kako zdolgočasene otroke animirati za Jezusa? Odličen recept za pravo mero animacije in predaje krščanskih vrednot imajo pri Društvu vesela novica. Čeprav je bila otroška urica organizirana na daljavo, so vsi mladi nadobudneži z veseljem sodelovali pri svetopisemski zgodbi, kvizu, igrah, razgibavanju in pesmih, kot da bi se družili v živo. Pester otroški program je razveselil zajetno skupino deklic in dečkov do 10 let.

Odmevi po skupnem branju svetopisemskega odlomka

Ena izmed delavnic za odrasle pa je bila poimenovana Izkusi Ecclesio. Kaj pomeni beseda Ecclesia? Beseda nakazuje na druženje v malem občestvu. Ta posebna oblika doživljanja Božje besede nas je s preprosto metodo petih vprašanj popeljala v izbrani odlomek Svetega pisma. V malih skupinah smo si izmenjali razumevanje odlomka, kaj mi je Bog spregovoril in si to izkušnjo, kako Bog govori po mojih bratih in sestrah, podelili. Ugotovili smo, da se Gospod po Božji besedi zelo konkretno dotika vsakega življenja in ga spreminja. Branje Božje besede v skupini je res posebno doživetje.

Mini maraton z veroučenci

Med tednom pa se nam je javila tudi posebna ekipa minimaratoncev iz Šentvida, ki nas je razveselila z vtisom iz veroučne ure. Beseda mini maraton nakazuje na izvedbo Svetopisemskega maratona v prilagojeni obliki, tokrat slabo uro z veroučenci. Pri verouku so skupaj brali Sveto pismo, in sicer Lukov evangelij. Otroci so rekli, da jim je pol ure s Svetim pismom minilo kot dobrih pet minut. Izvedeli so, da so lahko včasih darovali v templju dve grlici ali dva goloba, da je Janezovemu atiju ime Zaharija in da je bil do rojstva Janeza nem. Gotovo bi se našla še kakšna zanimivost, ki je niso uspeli zapisati. Eden izmed veroučencev je zračunal, da so v pol ure prebrali 120 vrstic evangelija. Bravo, petka!

Katehetinja je komentirala: »Zame je bilo najlepše to, da sem smela gledati vesele, zadovoljne in nasmejane obraze otrok, ki so bili vsi ponosni nad svojim uspehom na njihovem prvem mini maratonu.« Bogu hvala in hvala našim mladim maratoncem, ker so tako pogumno in zavzeto sodelovali in dali prostor Besedi.

Za zaključek predavala Nena Dautanac

Na zaključni prireditvi Svetopisemskega maratona v četrtek zvečer smo gostili predavateljico in motivacijsko govornico Neno Dautanac. Na predavanju Preizkušnje, težave in vera nam je naštela številne težke trenutke njenega življenja: ostala je brez poklica, brez službe, brez stanovanja, posmehovali so se ji, jo izobčili in še kaj. Naučila se je, da nikoli ne reci nikoli in da je Bog zvest svoji obljubi. Anekdota v zvezi z nikoli ne reci nikoli nas je prav prisrčno nasmejala, saj si Nena pod nobenim pogojem ni želela živeti v Zagrebu. A ko je ostala brez službe in stanovanja, so ji prijatelji brezplačno ponudili v uporabo lepo stanovanje prav v tem mestu.

Nena Dautanac v "akciji". FOTO: Zajem zaslona

Tako je pol leta preživela v začasni nastanitvi in se Bogu zahvaljevala, da je poskrbel zanjo. Kot se sama pošali, je doktorirala iz mnogih napačnih odločitev. Ampak v težkih situacijah nikoli ni žalostna. Hvaležna je Nebeškemu Očetu, da obrne vse na dobro. Pravi, da ji zelo prav pride prirojena »naivnost«, da se zgodi to, v kar veruješ. Bog mi obljublja in Bog mi odpira vrata. Če mi je obljubil, da bom dobila delo, v to verjamem. Seveda bom naredila vse potrebno, pisala prošnje, se informirala o razpisih, ampak vem, da bo On poskrbel zame. Bog je zvest svoji besedi in obljubam, ampak vsak mora narediti svoj del. Nena še doda, da je dobila zmeraj več, kot si je želela. Poleg lastne hišice še dobre sosede in prijazno skupnost. Zato se moramo naučiti zahvaljevati. Odločimo se zahvaljevati Bogu vsak dan. V vsaki situaciji se je treba zahvaljevati, čeprav nam morda ta v danem trenutku ni po godu. Bodimo hvaležni za to, kar imamo in ne jamrajmo za tem, česar nimamo. Nena je v zaključku poudarila, da česar je srce polno, usta govorijo. Oblecimo se torej v Božjo obleko. Oblecimo srce, oblecimo ljubezen.

Tako, letošnji maraton se je zaključil. Ali to pomeni, da nikoli več ne bomo tekli? Nikakor ne. Vedno so možnosti, da treniramo dalje in bolje. Naj nas Svetopisemski maraton opogumi za dnevni trening, za sledenje Božjim smerokazom vzdolž proge.