Objavljamo odlomek članka Branka Cestnika, ki je objavljen v peti številki revije Cerkev danes.

Kaj je sprožil Summorum Pontificum?

Povejmo naravnost: papeški dokument Summorum Pontificum iz l. 2007, s katerim je spet dovoljeno maševati »po starem«, se pravi po latinsko, z duhovnikom obrnjenim vstran od ljudstva, je sprožil, da je tudi v Sloveniji vse pogosteje osrednji simbol koncilske liturgične reforme, se pravi proti ljudstvu obrnjena oltarna miza, ignoriran, celo odstranjen, da lahko mašnik nemoteno mašuje na nekoč »glavnem oltarju«, tako da kaže ljudem hrbet. Ker je dokument papeški, ugotavlja teolog Andrea Grillo, je sprožil še zagato krajevnih škofov, ki si ali ne upajo ali ne vedo, kako se opredeliti do tovrstnih liturgičnih dogodkov, saj nočejo biti »proti papežu«.

Dokument je sprožil močno teološko razpravo ali kar polemiko na več frontah in v več deželah. Tudi v Sloveniji, vendar pri nas »po slovensko«, se pravi, šepetaje, v anonimnih spletnih zapisih, v posvečenih krogih, opravljivo preštevajoč »one, ki hodijo na latinske maše«, in »moderniste, ki so nori na koncil«, ne pa na odprtem prostoru javne besede.

Poskušajmo v tem kratkem članku zaobjeti vsaj nekaj dilem, ki so se odprle, v upanju, da bo v prihodnje tudi na Slovenskem razprava bolj jasna in frontalna. Naše izhodiščno mnenje je, da zadeve z »mašo po starem« po milimetrih uhajajo z vajeti, da torej dolgoročno škodijo koncilski prenovi v celoti. Zato ne bomo posegali po teologih iz okolice kardinala Raymonda Burke, temveč bomo »tendenciozno« povzeli dva avtorja, ki sta okvirno podobnega mnenja. Enega polemičnega, kar pristaja duhovniku iz delavskega in pristaniškega mesta, kot je Genova, drugega umirjenega in spravljivega, kar se podaja upokojenemu rimskemu profesorju.

Farinella: nevarnost dveh liturgij in dveh ekleziologij

Paolo Farinella, ligurijski duhovnik in publicist, je bil nemara najbolj odločen in glasen kritik papeža Benedikta XVI. zaradi objave motuproprija Summorum Pontificum. Njegov osnovni argument, ki ga razloži v knjigi Ritorno all'antica messa: nuovi problemi e interrogativi (sl. Vrnitev k maševanju po starem: novi problemi in vprašanja) je, da smo se znašli v protislovnem položaju, saj imamo zdaj dvoje bogoslužij. Farinella namreč meni, da je uradna »izrednost« latinske maše bolj ko ne fasada, v bistvu pa se vzpostavlja izredna forma ob boku redni kot njej enakovredna.

Če bi bila v igri le dva načina obhajanja istega bogoslužja (npr. meniška in skavtska maša znata biti precej različni po načinu in izvedbi, a sta obe še vedno v isti temeljni koncilski obliki), bi to še šlo. Zdaj pa smo priča dvema liturgičnima konceptoma, ki sta globoko vsak sebi. Izraz liturgija je v koncilskih dokumentih razumljen kot »nadaljevanje velikonočne skrivnosti«, v predkoncilski miselnosti pa bolj kot obred s svojo mistiko in estetiko. Skratka, Farinella meni, da je predkoncilska latinska maša tako drugačna od pokoncilske, da sobivati ne moreta. Cerkev je zato v nelogičnem stanju, ko poskuša imeti eno liturgijo – ima pa dva misala.

Foto: Janez Rus

Celoten članek Branka Cestnika si preberite v peti številki revije Cerkev danes.