Največ ljudi se bo moralo iz svojih hiš izseliti v občini Braslovče, gre za naselji Letuš desni in levi breg. Na tem območju, v bližini sotočja Pake in Savinje, je v hiši živela Andreja Cilenšek s sinovoma in partnerjem. Četrtega avgusta je njo in mlajšega sina zbudil zvok siren. Sprva nista vedela, ali grozi Paka, ki je že poplavljala na tem mestu, ali Savinja. Medtem, ko sta spravila avtomobile na varno, je voda že prišla do ceste. »V tistem hipu več nisva mogla ničesar rešiti, vzela sva zgolj psičko in najnujnejše.«

Andreja Cilenšek v dnevni sobi, kjer stene in tla še vedno sušijo. FOTO: Siniša Kanižaj

Prva dva tedna po poplavah so vsak dan čistili s pomočjo prijateljev in sorodnikov. »Ti ljudje so me držali pokonci, mi vlivali moč. Ena gospa mi je po poplavah povedala, da nekaj dni ni bilo nikogar na pomoč. To mi je nepredstavljivo.« Hišo še zdaj sušijo: »Ko smo že mislili, da je hiša suha, nam je potegnilo vlago od spodaj. Zato imamo stene še vedno 'odprte' in kuhinjo le zasilno, toliko, da si lahko skuhamo čaj ali kavo.«

Pri izsuševanju sten in tal si Andrejina družina pomaga tudi s kurjenjem v kaminu. FOTO: Siniša Kanižaj

Vsi, ki se bodo morali seliti, čakajo potrditev interventnega zakona, ki bo podlaga za pripravo časovnice, kako in zlasti kdaj se bodo zadeve začele premikati naprej. »Po scenariju, ki nam je bil predstavljen, se lahko zgodi, da se bomo morali izseliti že v roku pol leta.« 

Družina zdaj uporablja zasilno kuhinjo. FOTO: Siniša Kanižaj

Andreja Cilenšek, zaposlena kot vodja programa Prostovoljstvo zaposlena v Slovenskem društvu Hospic, se bo odselila k partnerju na Primorsko, kjer si že urejata bivališče. Starejši sin, ki mu je poplava povsem uničila sobo, si je našel službo in najemniško stanovanje v Ljubljani. Na ta način je hitreje, kot je nameraval, naredil korak k osamosvojitvi. 

Spodnje nadstropje je bilo pod vodo. Tudi soba starejšega sina, ki se je zaradi škode odselil od doma. FOTO: Siniša Kanižaj

Mlajši sin, star 18 let, za tak korak še ni pripravljen. Trenutno še živi deloma pri očetu v bližnjem kraju, deloma na poplavljeni lokaciji. Andreja Cilenšek novo situacijo sprejema zdravorazumsko: »Zavedam se, da je sprejemanje sprememb nujno potrebno v življenju in prej ko se tega naučiš, lažje ti je. Kar pa ne pomeni, da je to lahko.« Tudi dojemanje nekoč privlačno lenobne in idilične reke se je spremenilo: »Savinja je zdaj povsem drugačna. Tudi, ko je nizka, jo doživljamo drugače. Ima agresijo v sebi, teče hitreje. To je hudournik. Ko naraste, se širi, in ima neustavljivo moč.«

Ker je Savinja nepredvidljiva, so protipoplavne vreče še vedno pripravljene za zaščito pred vdorom vode. FOTO: Siniša Kanižaj

Da ljudje potrebujejo gotovost, kdaj bo zakon sprejet, kaj in kdaj lahko pričakujejo, potrjuje tudi Milena Vodlak, predsednica braslovške Karitas. FOTO: Siniša Kanižaj

Stalna negotovost

In Savinja zdaj na tem mestu v Letušu ob vsakem močnejšem deževju znova grozi. Vodotoki namreč kljub dobrim trem mesecem po poplavah še vedno niso urejeni. »Poplavne vreče imam še vedno pred vrati. Vsakokrat, ko slišim alarm, jih postavim pred vrata, dodatno pokrijem še folijo,« pripoveduje Sonja Čepelnik, upokojenka iz Letuša, ki pravi, da se ji je po poplavah življenje postavilo na glavo.

Usodnega petka je uspela iz hiše pobrati samo najnujnejše, preden je s pomočjo gasilcev prišla na varno. Do sredine septembra je bivala pri hčerki v Trnavi, vmes so s pomočjo sorodnikov in družine iz Ribnice, ki je priskočila na pomoč po posredovanju Karitas, hišo spraznili in očistili. Izjemno hvaležna je tudi za vso materialno in finančno pomoč podjetja Kostak, kjer je zaposlena njena hči, in za delovno ekipo njenih sodelavcev in prijateljev.

Kljub izsuševanju in razkuževanju so ponekod stene že začele plesneti. FOTO: Siniša Kanižaj

Kljub izsuševanju in razkuževanju so ponekod stene že začele plesneti. »Živim iz dneva v dan, ker ne vem, kaj bo jutri. Prejšnji teden smo na novo položili ploščice po tleh v hiši, potem pa sem čez nekaj dni izvedela, da se bo vseeno treba izseliti,« pripoveduje in dodaja, da si želi zlasti varnosti. Če se bo za to treba izseliti, bo temu sledila. »Ne vem sicer, kam bom lahko šla. K sorodnikom ali prijateljem lahko greš za meseca ali dva, ne pa za dve leti. Da bi začasno stanovala v nekem kontejnerju, pa si resnično ne predstavljam. Čakam na uradne informacije, za zdaj slišimo samo govorice. Od tega, da bomo lahko ostali v teh hišah, dokler nam ne postavijo novih na nadomestni lokaciji, do tega, da bomo morali hiše zapustiti že prej in do končne naselitve bivati na začasni lokaciji.«

Pri Sonji Čepelnik je voda med drugim uničila jedilnico in kuhinjo. Poplavljeno kuhinjo je zamenjala z nakupom "nove", rabljene kuhinje. FOTO: Siniša Kanižaj

Kje in kdaj bodo novi domovi?

Tomaž Žohar, župan občine Braslovče, zagotavlja, da je občina že našla nadomestno lokacijo za selitev, ki je deloma v državni in deloma v cerkveni lasti. »Nujno je, da se gradnja začne čim prej. Ljudem je treba zagotoviti varno in kakovostno življenjsko okolje, kjer bodo v miru spali in živeli.« A obenem razume negotovost teh, ki se bodo morali seliti, zlasti, če bodo morali domove zapustiti, preden bodo zgrajene hiše na novi lokaciji. 

Tomaž Žohar, župan občine Braslovče, si prizadeva za čim prejšnji začetek nadomestne gradnje. FOTO: Siniša Kanižaj

»Ljudi je strah, da bo politika snedla besedo. Če bodo ljudje dobili sklepe o izselitvi, kar pomeni, da njihove hiše niso primerne za bivanje, novi objekti pa še ne bodo zgrajeni, se bodo morali seliti v začasne objekte. Ker politika pri nas ne uživa zaupanja, so ljudje skeptični, ali bodo sploh dočakali nadomestne domove na novi lokaciji, bodisi zaradi nestabilnosti ali menjave vlade bodisi zaradi spremembe politične volje.« Zato si tudi sam prizadeva, da bi se dela začela čim prej.

Takšni prizori še vedno opominjajo na silno moč narasle reke, ki je usodnega avgustovskega petka pokazala svojo temno plat. FOTO: Siniša Kanižaj

»Bogu, požrtvovalnosti gasilcev in pripadnikom enote za zaščito in reševanje se lahko zahvalimo, da nismo imeli smrtnih žrtev.« Tomaž Žohar

Tudi na vodotokih, brežinah in nasipih po njegovem mnenju dela potekajo prepočasi. »Menim, da ni dovolj kadrovskih in strojnih razpoložljivosti, organizacija dela ni učinkovita.« Zato je občina sama ponudila državi pomoč, da kakšna dela postorijo sami, a niso bili slišani. Še dobro, da so v zadnjem času pred povodnjo spodlili in podtemeljili mostova čez Savinjo v Letušu in Parižljah. Prav slednji most je bil 4. avgusta edini odprt most za promet vse do Zagreba, pravi župan.

Po mnenju Tomaža Žoharja dela na vodotokih, brežinah in nasipih potekajo prepočasi. Vsako deževje pomeni možnost, da reka spet zalije bližnje hiše. FOTO: Siniša Kanižaj

Prav tako Tomaž Žohar poziva državo, da prizadetim v poplavah čim prej izplača obljubljenih 20 odstotkov ocenjene škode. »Veliko ljudi je že pred poplavami živelo na socialnem dnu in si ne morejo privoščiti niti najnujnejše sanacije.«

Hudourniška reka ni izbirala, kaj vse je odnesla s seboj. Še vedno ob bregovih reke najdemo takšne prizore. FOTO: Siniša Kanižaj

Nasip v Letušu so morali urediti povsem na novo, Savinja je namreč pod seboj podirala vse, kar je lahko, in odnašala drevesa, grmičevje, nadstreške ... FOTO: Siniša Kanižaj

Kam bodo preselili prebivalce Strug?

Če so nadomestno lokacijo v Braslovčah hitro našli, je povsem drugače v Lučah, kjer si občina po besedah župana Klavdija Strmčnika že od avgusta prizadeva najti primerne lokacije za prebivalce Strug. 

Večina prebivalcev Strug se je iz zaselka že izselila. FOTO: Siniša Kanižaj

»Od desetih lokacij, ki smo jih predlagali državi, je samo ena takšna, ki ni ogrožena ne zaradi poplav in ne zaradi plazov.« Razlog je poleg strmine geološka sestava tal: »Cela občina Luče razen predela Raduhe ima tla, ki so preperel ostanek zadnjega delujočega vulkana pri nas, Smrekovca.« 

Tla so izjemno plazovita, kar še bolj ogroža varnost in življenje ljudi, opozarja Klavdij Strmčnik. FOTO: Siniša Kanižaj

»Upam, da bomo upoštevajoč našo birokracijo lahko naslednje leto začeli graditi. Po tem scenariju bi se lahko občani jeseni 2025 selili v nove hiše.« Klavdij Strmčnik

Iz naselja Struge se je večina ljudi že izselila v začasna bivališča, večinoma gre za počitniške nastanitve. »Mlajši so dokaj dobro sprejeli novico, da se bodo morali izseliti, starejši pa to težje sprejemajo. Če je nekdo 60 let bival v svoji hiši in mu zdaj, ko je star 85 let, nekdo reče, da si mora postaviti novo, je razumljivo, da to težko sprejme. Tudi sam sem do zadnjega upal, da do nujnosti preselitve ne bo prišlo, da bomo lahko naselje vzpostavili nazaj.« Žal to zaradi plazu ni mogoče. 

Plaz, ki grozi Strugam. FOTO: Siniša Kanižaj

»Nihče ne ve, kakšen je dejanski obseg tega plazu. Občina bo zdaj naročila geološke raziskave, da si bomo lahko ustvarili pravo sliko. Vendar je verjetnost, da bi bila odločitev glede selitve spremenjena, po besedah odgovornih nična. Pravijo mi, da s tehničnimi ukrepi, ki so danes na voljo, ne morejo zagotoviti varnosti za prebivalce Strug.«

Hišam v Strugah je voda povsem spodjedla temelje, zato niso več varne za bivanje. FOTO: Siniša Kanižaj

Edina še sprejemljiva možna lokacija za nadomestno gradnjo je na zgornji strani občine, kjer bi naj gradnja obvoznice poskrbela za dodatno protipoplavno varnost. Državni prostorski načrt za obvoznico je bil sprejet že leta 2009, vendar do izgradnje še ni prišlo zaradi nasprotovanja nekaj lastnikov zemljišč. Strmčnik računa na zakon o obnovi po poplavah, ki bi lahko prav zaradi večje varnosti pred povodnjo končno le predvidel gradnjo obvoznice in bi pospešil predolgo trajajoče postopke razlastitve. »Tokrat je večjo katastrofo v Lučah preprečil nasip iz 40-ih let prejšnjega stoletja, če ga ne bi bilo, bi imeli še ene Struge.«

Ena od prednostnih nalog občine še pred zimo je ureditev cest. »Nekatere so komaj prevozne in jih moramo pred zimo urediti do te mere, da jih bo zimska služba lahko plužila in posipavala,« pravi župan Luč.

Dobro poskrbljeno za duhovno pomoč

Skrb za čim prejšnjo ureditev cest in vodotokov je nujna, pravi tudi Viki Košec: »Ceste sicer popravljajo, a prepočasi. Skoraj nič se ni naredilo na vodotokih in pritokih, ki naplavljajo v struge rek ogromno materiala, zaradi česar ob obilnejšem deževju vode hitro narastejo.« Tudi luški župnik se vsakodnevno srečuje s stiskami tistih, ki jim je voda odnesla domovališče, po njegovih besedah je teh v Lučah in na Ljubnem ob Savinji kar trideset. »Stiske so zato velike, ker ljudje ne vedo, kaj vse jih lahko še doleti zaradi vremenskih negotovosti. Sam spodbujam, da bi se v veri v Jezusa še bolj zatekali in prosili za njegovo milost in pomoč. Spodbujam k medsebojni pomoči, spoštovanju in ljubezni.«

»Ob zlati maši našega rojaka Alojza Podkrajnika smo imeli nabirko za poplavljence. Zbrali smo več kot štiri tisoč evrov. Tudi mnogi duhovniki so prispevali svoj dar, tako smo zbrali več kot osem tisoč evrov, ki smo jih preko Škofijske Karitas Celje nakazali na račune naših poplavljenih faranov.« Viki Košec

Da bodo ljudje lahko kmalu spet mirneje spali, je nujno urediti vodotoke in ceste. FOTO: Siniša Kanižaj

Duhovno pomoč ljudje radi poiščejo tudi pri patru Karlu Gržanu, kaplan v Lučah, ki je tudi sam utrpel hude posledice povodnji tako na materialni kot duševni ravni: »Prav zato sem lahko bil z ljudmi sočuten, doživeli smo isto. Neka gospa mi je takrat dejala: 'Zdaj skupaj jočemo, prišel pa bo čas, ko se bomo skupaj veselili.' Lahko sem bil sočuteč in ne samo razumevajoč. Ljudje še vedno potrebujejo sočutno zaznavno prisotnost nekoga, h komur lahko pridejo, in vedo, da je v podobni situaciji kot so oni. Takrat se vzpostavi srčna naveza, ki okrepi in da moči. Zgolj razumevanje je sedaj premalo, čeprav je pomembno. Razumu je potrebno dodati še srce in vse to odpreti v obnebje Svetega, ki nas svetli, umirja, krepi, ki nas notranje podpre, da lažje zmoremo. Doživljajska situacija je še vedno izjemno težka, in ta medsebojna bližina je zato še toliko bolj dragocena in pomembna, ker je podporna.«

Ko nič več ni tako, kot je bilo. FOTO: Siniša Kanižaj

P. Gržan se vsakodnevno pogovarja z ljudmi, da se okrepijo v sočutju. »Ljudje se očitno zatekajo v pomirjujočo božjo bližino in sočutno srčno zaznavnost. To sem doživel na prav poseben način v prvih tednih po povodnji, ko nismo mogli do župnijske cerkve v Solčavi in so bile maše ob nedeljah pri meni na domu. Ljudje so premagovali plazove in druge ovire, da so lahko prišli k božji in medsosedski bližini. Ta je rešujoča in odrešujoča.«

V te hiše se njihovi nekdanji prebivalci najbrž ne bodo več vrnili. FOTO: Siniša Kanižaj

Da bo potrebna okrepljena podpora ljudem, je takoj po poplavah prepoznal tudi celjski škof Maksimilijan Matjaž, ki je v Zgornjo Savinjsko dolino povabil tri uršulinke, da ob sodelovanju z domačimi duhovniki nudijo duhovno oskrbo. »Ponedeljke preživimo s prebivalci poplavljenega območja, jih obiskujemo. Na ta dan nam je na razpolago župnišče v Ljubnem ob Savinji. Ker na ta dan ni svete maše v župniji, z verniki v cerkvi zmolimo večernice in druge molitve. Izmenoma dopoldan in popoldan v župnijskih prostorih pripravljamo čajanke. To so lepi in bogati trenutki za medsebojno podelitev in spodbudo. Nudimo jim psihoterapevtske in duhovne pogovore, 27. novembra bo ob 18. uri v Mozirju psihiatrinja dr. Tatjana Sodja predavala o možnostih, s katerimi si človek lahko pomaga v stiski,« svoje poslanstvo opisuje uršulinka s. Snežna Večko.

Voda, blato in mulj so povsem zalili spodnje nadstropje hiše v Strugah. FOTO: Siniša Kanižaj

Prebivalci so za njihovo prisotnost hvaležni. »Omogočimo jim, da ubesedijo prestani strah, bolečino zaradi izgub in negotovost za prihodnost. Občudujemo njihov življenjski pogum, hvaležnost, da so ostali živi in da so doživeli solidarnost od dobrih ljudi.« S. Snežna Večko še dodaja, da so hvaležne za zaupanje, ki so ga deležne in za neugasljiv pogum v njihovi preizkušnji. »Želimo jim, da bi bili še naprej pripravljeni v tej preizkušnji iskati to, kar jim je kljub vsemu prinesla dobrega.«

Pomoč številnih po poplavah je v ljudeh zbudila hvaležnost. FOTO: Siniša Kanižaj

Iskati dobro tudi v hudih stvareh

Moč Drete in njenih pritokov je močno občutila tudi župnija Šmartno ob Dreti, ko je reka zalila veliko stanovanjskih in gospodarskih objektov ter župnijsko cerkev. »Materialna škoda je velika, a so pridne roke domačinov ob podpori in pomoči prostovoljcev iz vse države veliko postorile že v prvih dneh po poplavi, da se je življenje vrnilo v ustaljene tirnice. Hvaležni smo za mnogovrstno pomoč, ki je prišla in še vedno prihaja od vsepovsod, in za dejstvo, da nobena stiska ni prezrta,« pravi Janez Cerar, župnik sodelavec v Šmartnem ob Dreti. Hvaležen je, da ob obnovi stavbe župnijske cerkve poteka tudi obnova žive Cerkve: »Sinodalnost na praktičen način!« Kljub vsej tragiki četrtega avgusta meni, da je končni sad zelo pozitiven, saj so se okrepile vezi in povečala zavest, da je treba ob skrbi za ohranitev in obnovo zemeljskih dobrin varovati tudi človekovo dostojanstvo.

Prebivalci so še danes hvaležni vsem, ki so jim v težkih trenutkih stali ob strani in jim pomagali. FOTO: Siniša Kanižaj