»Plezanje je bilo moja rešilna bilka«
Objava:
14. 02. 2019 / 10:16
Deli:
Čas branja:
10 minut
Nazadnje Posodobljeno:
14.02.2019 / 12:35
»Plezanje je bilo moja rešilna bilka«
Paraplezalec Gregor Selak gre gor, v plezanju in življenju. Na festivalu gorniškega filma bo predvajan film o njem GreGor.
Na festivalu gorniškega filma bo predpremiero doživel film GreGor, v katerem se predstavi 29-letni paraplezalec Gregor Selak. Njegov plezalni vzpon je prekinila bolezen multipla skleroza, kar pa mu ni vzelo volje do plezanja, le smer je moral zamenjati. Takoj ko je lahko, je kariero nadaljeval v paraplezanju in na tekmah vedno stal na zmagovalnih stopničkah, dvakrat je bil bronast na svetovnem prvenstvu. Letos pa si želi končno osvojiti svetovni vrh, za kar trenira petkrat na teden.
V pogovoru je spregovoril o izzivih, ki jih premaguje, in seveda o filmu GreGor. Na sporedu bo v sredo, 20. februarja, ob 18. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Kako je nastal film GreGor?
Film se je začel ustvarjati v Coworking centru v Škofji Loki v sodelovanju z Občino Žiri. Na delavnici filmske produkcije so dobili idejo, da bi posneli film o meni in me vprašali, ali me zanima in jaz sem bil takoj za to, da nekaj naredimo. To je tudi reklama zame. Po koncu delavnice smo videli, da je film dober, zato smo ga v lastni produkciji dokončali. Režirali so ga Miha Kačič, Tine Škrbec in Aliash Tepina. Film govori o mojih začetkih plezanja. V njem so tudi 20 let stari posnetki iz osnovne šole, o meni spregovorijo mama, trener, prijatelji in drugi. Nadaljuje se z boleznijo, soočenju z njo in nadaljevanju plezalne kariere v paraplezanju.
Tudi svetovno prvenstvo?
Ja, tudi. Lani so me v Innsbrucku snemali na svetovnem prvenstvu.
Naslov filma GreGor je tudi ime vašega čistilnega servisa na višini.
To je ime mojega podjetja, društva, ki sem ga imel, moje ime je. Postalo je že blagovna znamka, tako da ni bilo težko izbrati naslova filma. Zdaj na višini ne delam več, sem polovično invalidsko upokojen. Ukvarjam se s čiščenjem oken, talnimi premazi in podobnim.
Lahko bi naslov razumeli tudi kot sporočilo: Gregor gre gor.
Seveda. Povezano je s plezanjem, tudi v življenju grem gor, premagujem ovire, izzive.
Omenili ste reklamo. Zaradi pomanjkanja sponzorjev oz. denarja niste mogli na tekmo in se boriti za skupno tretje mesto. Je zdaj kaj bolje?
Ja, zdaj je bolje. Ko sem začel tekmovati v paraplezanju, še ni bilo reprezentance. Pred mano je tekmovala gluhoslepa Tanja Glušič. Postavili smo temelje reprezentance. Zdaj nam že pomaga Planinska zveza Slovenije, dogovarjamo se z zvezo za šport invalidov. Tako imamo stroške, povezane s tekmami, pokrite.
Kako je nastal vzdevek paravitez z vertikale?
Mediji sami so ga ustvarili, nič nimam pri tem.
Kaj vas pri plezanju najbolj navdušuje?
Plezam že 20 let. Ko sem zbolel, nisem plezal leto dni, ker sem komaj hodil. Potem pa sem si rekel, da moram nekaj početi, kar znam in v tem uživam. Plezanje mi je dalo novo motivacijo, nov zagon za življenje, pomagalo mi je pri premagovanju bolezni, bilo je moja rešilna bilka. Zelo sem vesel, da to lahko počnem in da napredujem.
Kako ste začeli plezati kot parašportnik?
Plezalna tehnika mi je ostala, tega ne pozabiš, sicer pa sem bil znova začetnik. Moč in vzdržljivost sem moral znova pridobiti. S tem sem sam sebe bodril, si izboljšal psihično počutje. Na paraplezalnih tekmah so vsi pozitivni, druženje je zelo prijetno. Pogovarjamo se, kakšne težave imamo in kako jih premagujemo.
Ste kdaj po diagnozi multiple skleroze pomislili, da sploh ne boste več plezali?
Leto dni sem bil na raznih pregledih in takrat si niti pomisliti nisem upal na plezanje. Spraševal sem se, ali bom sploh lahko še kdaj normalno hodil. Po diagnozi sem se hitro začel zdraviti s kortikosteroidi, tri dni sem bil na infuziji, kar me je postavilo na noge. Hitro sem se začel ukvarjati s športom, plezanjem, tudi kolesarjenjem, česar prej nisem nikoli počel.
Pol leta pozneje sem dobil nov zagon bolezni, spet se mi je svet podrl. Znova sem šel na infuzijo, tokrat pa tri dni ni bilo dovolj. Po petih dneh še vedno nisem bil v redu, zato sem se tri tedne zdravil s tabletami. Zdravnik mi je pojasnil, da več, kot bom imel zagonov bolezni, več posledic mi bodo pustili. Ker se telo navadi na zdravilo, vedno manj pomaga.
Do zdaj sem imel dva zagona bolezni, upam, da ne bom imel nobenega več. Nikoli pa ne vem, kdaj pride, saj se pojavi čez noč, ne postopoma. Morda ne morem več hoditi, lahko se vid poslabša. Multipla skleroza je pri vsakem bolniku drugačna, zato mora vsak poslušati svoje telo in ugotoviti, kaj je zanj dobro in kaj ne. Zaradi tablet, vsako jutro in zvečer vzamem eno, imam 40 odstotkov manj možnosti za nov zagon bolezni.
Torej se lahko nekega dne počutite zelo v redu, naslednji dan pa ne. Je pozimi teže?
Tudi od vremena je odvisno. Ugotovil sem, da je pozimi teže. Bolezen je povezana tudi s soncem oz. vitaminom D, o tem so že delali raziskave, a še ni potrjeno. Zdravniki so mi predpisali tudi vitamin D.
Se je spremenil odnos vaših prijateljev iz plezalskih krogov do vas po bolezni?
Ne, sam sem jaz ostal enak.
Kako zdaj gledate na plezanje in na življenje na splošno?
Veliko bolj cenim vse, ni mi več samoumevno, da sem zdrav in se imam dobro. Zelo dobro se zavedam, kaj pomeni biti zdrav in veliko bolj cenim, da lahko počnem stvari, ki jih imam rad.
Je razlika med športnim plezanjem in plezanjem v naravi zdaj še očitnejša?
Razlika je, da v dvorani izboljšujem formo; ko pa grem ven, v skalo, bolj uživam. V naravi sem, vse je prosto, tam so vedno novi izzivi, ki jih nikoli ne bo zmanjkalo. Vedno je druga stena, v Sloveniji imamo več kot 100 različnih plezališč. Ko grem v tujino, vedno pogledam, kje je plezališče, kakšno je, povsod se kaj najde. Ampak zdaj greva z ženo enkrat letno na dopust brez plezanja, ker mi ustreza, da se malo spočijem.
Kaj je za vas največji uspeh do zdaj (plezalno in zasebno)?
Največji uspeh je, da ohranjam takšno zdravstveno stanje, kot ga imam zdaj, in da imam družino, ki me podpira. Plezanje pa je moje osebno zadovoljstvo.
Je pa vaš cilj tudi zlata medalja na svetovnem prvenstvu, kajne?
Zagotovo. Letos bo svetovno prvenstvo na Japonskem od 11. do 19. avgusta. Cilj je vedno zmaga, na vsaki tekmi. Če ne grem s tem ciljem tekmovati, je vseeno, če ne grem na tekmo.
Ste že preučili konkurenco?
Ne obremenjujem se s konkurenco. Bolj se obremenjujem sam s seboj, svojim treningom, delom. Tudi vsem ostalim privoščim zmago, ker vsak trdo dela zanjo. Veliko dejavnikov je, ki vplivajo na to, kdo bo zmagal na tekmi. Samo en zdrs, pa te ni.
Na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih je zmagal Francoz Romain Pagnoux, vi pa ste bili obakrat tretji. Torej obstaja nek vrh, ožji krog favoritov v paraplezanju.
Ja, obstaja, Romain Pagnoux je zdaj merilo, bi lahko rekli, ampak tudi on je premagljiv, samo verjeti je treba v to. Nihče ni premagljiv. V moji kategoriji pač izstopa, tako kot Marcel Hirscher pri slalomu. Njega hočejo tekmeci premagati.
Če je on kot Marcel Hirscher, ste vi kot Henrik Kristoffersen.
Ja, lahko bi se tako reklo.
Veliko medijev se zanima za vas. Vam to laska ali vam je v breme?
Ni mi v breme, meni je to zelo všeč, ker lahko tako dobim več sponzorjev, ki mi zelo olajšajo pot do vrha v plezanju in se lahko bolj posvetim treningu kot delu. Medijska izpostavljenost mi ustreza, saj tako sam sebi delam reklamo. Včasih je sicer tega preveč, ampak to je del športa. Še posebej, če si vrhunski športnik pride to zraven. To je treba že prej vzeti v zameno.
Kakšen šport je paraplezanje?
V moji kategoriji z omejeno gibljivostjo sklepov, težavami z ravnotežjem in z omejeno močjo sem edini z multiplo sklerozo, pri dekletih sta še dve. Paraplezanje je zelo mlad šport, začelo se je šele leta 2012. Šport je še zelo v povojih in se razvija.
Lani je bil na Festivalu gorniškega filma predvajan film Štrcelj o dekletu, ki pleza brez roke. Ko so prikazali gledalcem, kako plezajo invalidi, so se ti počutili ponižano, saj so jim pripravili preveč lahke smeri, sami so zmogli mnogo več. Se tudi vam kdaj to zgodi?
Poznam ta film. Težko je, postavljavci smeri paraplezanja še ne poznajo dobro, ampak se izboljšuje. V moji kategoriji se ne zgodi, da bi bile smeri prelahke. Na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku so bile zelo dobre, saj so nas spremljali vse leto in videli, kakšne so naše zmožnosti.
Prihaja paraplezanje tudi na olimpijske igre?
Ne še. Plezanje bo na olimpijskih igrah, paraplezanje na paraolimoijskih še ne, ker moramo kandidirati za to. Ampak gotovo bo, vprašanje pa je, katere kategorije. Ni nujno, da bodo izbrali tisto, v kateri tekmujem. Kategorij je veliko, odvisno od hendikepa. Imamo kategorijo paraplezalcev brez roke, paraplezalcev brez noge, paraplegikov, ki plezajo po rokah, slepih – ti se delijo na tri podkategorije. Tudi moja kategorija se deli na tri, odvisno od stanja vsakega posameznika. Pred vsako tekmo imamo zdravniški pregled, da nas razdelijo v tri približno enakovredne kategorije, povsem enakovredne ne morejo biti, ker imamo tako različne hendikepe.
Kaj še sicer počnete poleg plezanja?
Plezanje in družina, to je to. Z ženo imava psa, kar je zelo dobro, ker me trikrat na dan v naravo spravi. Tudi če je dež ali sneg, psa je treba peljati ven, z njim uživam.
Kaj pa nevarnost pri plezanju?
Nevarnosti ni. Varnost je vedno na prvem mestu. Ko imam soplezalca, je vedno dvojno preverjanje, da se vozel prav naredi, da je vrv pravilno vstavljena, potem ne more priti do napake. Nevarnost je samo malomarnost, moja ali soplezalčeva, ki lahko pripelje do nesreč. Če pa bova naredila vse tako, kot je treba, ne bo nič šlo narobe. Mora pa biti zaupanje med soplezalcema. Ne moreš iti z nekom plezati, ko ga prvič srečaš, sčasoma se zgradi zaupanje.
Kaj pa menite o Alexu Honnoldu, ki je v steni El Capitana brez varovanja preplezal znamenito smer Freerider. Njegov podvig prikazuje film Free solo.
Vsak ima svoje izzive. On je to hotel narediti in je naredil. Treba je biti 110-odstotno prepričan vase v tem primeru, niti za sekundo ne smeš pomisliti, da ti ne bo uspelo, sicer si že na napačni poti.
Za konec se še enkrat vrniva k filmu GreGor. Kako bi povabili gledalce k ogledu?
Seveda bi vse povabil k ogledu, film je zelo zanimiv. Zelo sem bil zadovoljen, ko smo ga začeli snemati, da bi z njim ljudje, ki imajo težave ali bolezni, videli, da ni konec sveta, kar film GreGor zelo dobro predstavi. Počnite stvari, ki jih imate radi, delajte jih s srcem. To je to. Zame ni težav, ampak samo izzivi. Takoj začnem iskati rešitve. Po bolezni se je še bolj kot prej potencirala pozitivna energija. S plezanjem sem se že od malih nog veliko naučil. Vsaka smer je izziv zase, kako iti čez. Treba je le vložiti trdo delo in se da vse premagati.
Fotografije: osebni arhiv
