Pleterje
Objava:
16. 10. 2006 / 08:36
Deli:
Čas branja:
4 minute
Nazadnje Posodobljeno:
19.06.2021 / 11:02
Pleterje
Od Kostanjevice do Pleterij
Kostanjeviški samostan
Pred davnimi stoletji sta pod severnimi obronki Gorjancev nastala velika samostana. Leta 1234 je koroški vojvoda Bernard Spanheimski skupaj z ženo Juto pri Kostanjevici ustanovil cistercijanski samostan, v začetku 15. stoletja pa je po zaslugi grofa Hermana II. Celjskega le nekaj kilometrov zahodneje zrasla še postojanka kartuzijanov. Obema skupnostima menihov preizkušnje niso prizanašale, saj sta med drugim doživela tudi popolno zapuščenost, kljub temu pa sta močno zaznamovala okoliške kraje. Naj zaznamujeta tudi nas, če se bomo v postnem času sprehodili med njima!
Po obokanih hodnikih kostanjeviškega samostana, nad katerega se sklanja valovito gričevje, že dolgo ne odmevajo koraki belih menihov. Ko je cesar Jožef II. leta 1785 samostan razpustil, so odšli in se niso vrnili nikoli več. Stavbe so začele propadati. Za vogali se je kopičilo ovenelo listje, dež je bičal zapuščeno zidovje, veter se je zaganjal v nema okna. Poslopja, ki so jih med drugo svetovno vojno požgali partizani, so dočakala lepše čase šele po letu 1958, ko so jih začeli počasi obnavljati. Danes je v njih Galerija Božidar Jakac, ki hrani dela slovenskih slikarjev in kiparjev, zunaj pa stojijo lesene skulpture, ki so nastale na kiparskih srečanjih Forma viva.
Popotovanje od Kostanjevice do Pleterij začnemo na samostanskem parkirišču, od koder se vrnemo do prvega odcepa. Tam zavijemo na Podgorjansko vinsko cesto, ki se začne vzpenjati proti zahodu. Kmalu nas zagrne drevje, pod vasjo Kočarija pa se svet znova odpre. Med domačijami, ki so raztresene po valovitem obrobju Gorjancev, se sončijo vinogradi. Skrivenčeni trsi, ki se tesno privijajo k betonskim stebrom in lesenim kolom, navzven še ne kažejo znakov življenja, vendar jih bo pomlad zdaj zdaj predramila. Ko se cesta obrne proti jugu, zavijemo navkreber do bližnjih hiš. Tam se asfalt spremeni v kolovoz, ki pelje med redkim drevjem, njivami in vinogradi. Svet proti severu se odpre. Pred nami se razprostre Posavsko hribovje z množico zasneženih vrhov, med katerimi zanesljivo prepoznamo le visoki Kum. Na njivi šumijo suha koruzna stebla, za bližnjim robom se nenadoma utrga vesela pesem o dobri kapljici. Pot zavije navkreber in se pri vaški kapelici v Velikih Vodenicah pridruži glavni cesti.
Nekaj minut pozneje pridemo v vas Ržišče, kjer se naša pot prevali navzdol. Na križišču zavijemo v desno in nadaljujemo ob vitkih brezah do bližnje škarpe. Tam nas oznake zvabijo na kolovoz, po katerem se spustimo v vas Mali Ban. Na koncu ograde z jeleni, ki ob našem prihodu zbežijo v varno zavetje dreves, nas ustavi nenavaden prizor: visoko zgoraj se dviga vrhnji del antenskega stolpa na Trdinovem vrhu, pod nami pa v zavetju gozdov počivajo s soncem obsijane strehe pleterskega samostana. Cesta nas kmalu pripelje do vinogradov. Med njimi se spustimo do visokega obzidja, ob njem napol obkrožimo samostan in naposled prispemo do njegovega vhoda.
Kartuzija Pleterje
Tudi pleterska kartuzija ima viharno zgodovino. Že pol stoletja po ustanovitvi so zanjo nastopili težki časi, ki so ohromili njeno življenje. Ob turških pustošenjih, izgubi posesti in visokih denarnih dajatvah je upadlo tudi število redovnikov, zato je samostan ob koncu 16. stoletja nehal obstajati. Posest so najprej prevzeli jezuiti, pozneje je prešla v zasebne roke, leta 1899 pa jo je kupila kartuzija Grand Chartreuse pri Grenoblu. Novi lastniki so se takoj lotili dela: stare, slabo vzdrževane stavbe so podrli, postavili nove in vanje namestili opremo iz kartuzije Bosserville pri Nancyju. Novembra 1904 je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič posvetil novo samostansko cerkev in meniška skupnost v Pleterjah je znova zaživela.
Od prvotnih pleterskih poslopij se je ohranila le baročna cerkev in nekaj bližnjih prostorov, v katerih je med drugimi bival tudi izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel, ki je v letih od 1817 do 1821 tod služboval kot gozdar. Ko stopimo v prostorno cerkveno ladjo (ker imajo menihi novo cerkev, je stara zdaj odprta za javnost), se okrog golih sten ovijejo nežni zvoki gregorijanskega korala. Za hip se zdi, da se je čas zavrtel nazaj in da bomo zdaj zdaj uzrli zbor patrov, ki z neskaljenim mirom prepevajo Bogu. Počasi zasukamo pogled. Nič. Ozka okna, visok strop in šilasti loki – vse je videti negibno kot prej.
In vendar se je nekaj zganilo. Zato smo se pa navsezadnje tudi odpravili na to pot.
Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jakoba v Kostanjevici na Krki je maša vsako nedeljo ob 7. uri in ob 9.30.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Kostanjevica na Krki (kostanjeviški samostan)
Višinska razlika: približno 260 metrov
Dolžina poti (Kostanjevica–Pleterje–Kostanjevica): štiri ure
Opis poti in težavnost: Večinoma hodimo po asfaltni cesti, ki vijuga po gričevnatem vznožju Gorjancev. Pot je označena s planinskimi markacijami.
Zemljevid: Posavje, 1:50.000 ali Dolenjska, 1:50.000
12/ 19. marc 2006
Kostanjeviški samostan
Pred davnimi stoletji sta pod severnimi obronki Gorjancev nastala velika samostana. Leta 1234 je koroški vojvoda Bernard Spanheimski skupaj z ženo Juto pri Kostanjevici ustanovil cistercijanski samostan, v začetku 15. stoletja pa je po zaslugi grofa Hermana II. Celjskega le nekaj kilometrov zahodneje zrasla še postojanka kartuzijanov. Obema skupnostima menihov preizkušnje niso prizanašale, saj sta med drugim doživela tudi popolno zapuščenost, kljub temu pa sta močno zaznamovala okoliške kraje. Naj zaznamujeta tudi nas, če se bomo v postnem času sprehodili med njima!
Po obokanih hodnikih kostanjeviškega samostana, nad katerega se sklanja valovito gričevje, že dolgo ne odmevajo koraki belih menihov. Ko je cesar Jožef II. leta 1785 samostan razpustil, so odšli in se niso vrnili nikoli več. Stavbe so začele propadati. Za vogali se je kopičilo ovenelo listje, dež je bičal zapuščeno zidovje, veter se je zaganjal v nema okna. Poslopja, ki so jih med drugo svetovno vojno požgali partizani, so dočakala lepše čase šele po letu 1958, ko so jih začeli počasi obnavljati. Danes je v njih Galerija Božidar Jakac, ki hrani dela slovenskih slikarjev in kiparjev, zunaj pa stojijo lesene skulpture, ki so nastale na kiparskih srečanjih Forma viva.
Popotovanje od Kostanjevice do Pleterij začnemo na samostanskem parkirišču, od koder se vrnemo do prvega odcepa. Tam zavijemo na Podgorjansko vinsko cesto, ki se začne vzpenjati proti zahodu. Kmalu nas zagrne drevje, pod vasjo Kočarija pa se svet znova odpre. Med domačijami, ki so raztresene po valovitem obrobju Gorjancev, se sončijo vinogradi. Skrivenčeni trsi, ki se tesno privijajo k betonskim stebrom in lesenim kolom, navzven še ne kažejo znakov življenja, vendar jih bo pomlad zdaj zdaj predramila. Ko se cesta obrne proti jugu, zavijemo navkreber do bližnjih hiš. Tam se asfalt spremeni v kolovoz, ki pelje med redkim drevjem, njivami in vinogradi. Svet proti severu se odpre. Pred nami se razprostre Posavsko hribovje z množico zasneženih vrhov, med katerimi zanesljivo prepoznamo le visoki Kum. Na njivi šumijo suha koruzna stebla, za bližnjim robom se nenadoma utrga vesela pesem o dobri kapljici. Pot zavije navkreber in se pri vaški kapelici v Velikih Vodenicah pridruži glavni cesti.
Nekaj minut pozneje pridemo v vas Ržišče, kjer se naša pot prevali navzdol. Na križišču zavijemo v desno in nadaljujemo ob vitkih brezah do bližnje škarpe. Tam nas oznake zvabijo na kolovoz, po katerem se spustimo v vas Mali Ban. Na koncu ograde z jeleni, ki ob našem prihodu zbežijo v varno zavetje dreves, nas ustavi nenavaden prizor: visoko zgoraj se dviga vrhnji del antenskega stolpa na Trdinovem vrhu, pod nami pa v zavetju gozdov počivajo s soncem obsijane strehe pleterskega samostana. Cesta nas kmalu pripelje do vinogradov. Med njimi se spustimo do visokega obzidja, ob njem napol obkrožimo samostan in naposled prispemo do njegovega vhoda.
Kartuzija Pleterje
Tudi pleterska kartuzija ima viharno zgodovino. Že pol stoletja po ustanovitvi so zanjo nastopili težki časi, ki so ohromili njeno življenje. Ob turških pustošenjih, izgubi posesti in visokih denarnih dajatvah je upadlo tudi število redovnikov, zato je samostan ob koncu 16. stoletja nehal obstajati. Posest so najprej prevzeli jezuiti, pozneje je prešla v zasebne roke, leta 1899 pa jo je kupila kartuzija Grand Chartreuse pri Grenoblu. Novi lastniki so se takoj lotili dela: stare, slabo vzdrževane stavbe so podrli, postavili nove in vanje namestili opremo iz kartuzije Bosserville pri Nancyju. Novembra 1904 je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič posvetil novo samostansko cerkev in meniška skupnost v Pleterjah je znova zaživela.
Od prvotnih pleterskih poslopij se je ohranila le baročna cerkev in nekaj bližnjih prostorov, v katerih je med drugimi bival tudi izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel, ki je v letih od 1817 do 1821 tod služboval kot gozdar. Ko stopimo v prostorno cerkveno ladjo (ker imajo menihi novo cerkev, je stara zdaj odprta za javnost), se okrog golih sten ovijejo nežni zvoki gregorijanskega korala. Za hip se zdi, da se je čas zavrtel nazaj in da bomo zdaj zdaj uzrli zbor patrov, ki z neskaljenim mirom prepevajo Bogu. Počasi zasukamo pogled. Nič. Ozka okna, visok strop in šilasti loki – vse je videti negibno kot prej.
In vendar se je nekaj zganilo. Zato smo se pa navsezadnje tudi odpravili na to pot.
Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jakoba v Kostanjevici na Krki je maša vsako nedeljo ob 7. uri in ob 9.30.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Kostanjevica na Krki (kostanjeviški samostan)
Višinska razlika: približno 260 metrov
Dolžina poti (Kostanjevica–Pleterje–Kostanjevica): štiri ure
Opis poti in težavnost: Večinoma hodimo po asfaltni cesti, ki vijuga po gričevnatem vznožju Gorjancev. Pot je označena s planinskimi markacijami.
Zemljevid: Posavje, 1:50.000 ali Dolenjska, 1:50.000
12/ 19. marc 2006
