Mama je pred dobrim letom začela uporabljati plenice, ker ni mogla vedno zadržati vode in priti pravi čas na stranišče. Dokler je bil z njo njen mož, jih je imela samo za vsak primer, toda redno je hodila vsako uro ali uro in pol na malo potrebo. In on jo je vedno spremljal. Tako je bilo 24 ur na dan, podnevi in ponoči. Čeprav je bil mož vedno slabotnejši, ni mogla razumeti, da je kaj narobe, če gre ponoči z njo. Mama ima namreč tudi težave s starostno demenco in s tem oteženo razumevanje. Ko sem ji rekel, naj se ponoči preprosto polula v plenico in pusti moža spati, me je začudeno gledala. Odgovorila mi je, da ga s tem nič ne utruja. Tako ali tako gre tudi sam na malo potrebo in takrat pač še njo vzame s seboj. In tako je vse v redu. A klicala ga je vse pogosteje. Ni želel ugovarjati in priznati, da ne zmore več. Rekel je, da ji bo ustregel, dokler bo mogel.

Če ne postanete kakor otroci

Ko res ni več zmogel, sem mami na različne načine skušal dopovedovati, da...