Založba Narava je izdala knjigo Bojana Knifica Bornovi v Tržiču, ki prikazuje pomembno družino, ki so ji z denacionalizacijo na območju Tržiča vrnili obširno posest (predvsem gozdove).

V knjigi Bornovi v Tržiču je Bojan Knific poljudno predstavil življenje in delovanje članov plemiške rodbine Born (bili so baroni).

Od leta 1891 lastniki obsežnih gozdov pri Tržiču

Julius Born je od Kranjske industrijske družbe leta 1891 odkupil obsežne gozdne posesti v današnjem Jelendolu in Podljubelju pri Tržiču. Pozneje sta posest prevzela njegova sinova Carl in Fritz Born.
Veleposestniška in trgovska rodbina Borni so do druge svetovne vojne pomembno zaznamovali življenje Tržičanov in okoličanov. Tržič so takrat celo imenovali »kranjski Birmingham«, saj so Julius, Friedrich in Carl Born s svojim delovanjem posegali ne le na področja gospodarske­ga razvoja, ampak tudi urejanja socialnih razmer, dobrodelnosti, pomoči ljudem v stiski in izboljšanja življenjskih razmer.


Carl Born z družino v Porečah leta 1936

Lov je bil njihova velika ljubezen

Bornovi so imeli poseben družbeni položaj in status. Vendar je v ospredju Knifičeve knjige predvsem njihovo umno gospodarstvo, ki je temeljilo na gozdarstvu in še drugih gospodarskih dejavnostih. Gozd jim ni pomenil le območja za pridobivanje lesa, ampak tudi prostor, kjer so sistematično gojili divjad in gospo­darili z njo. Lov je bil njihova velika ljubezen, ki so jo razvili v donosno turi­stično dejavnost. Tu je bila še elektrarna, žaga, gozdna železnica, opekarna, rudnik živega srebra, ki so jih razvijali. Friedrich in Carl Born sta bila navdušena avtomobilista. Prvi je bil lastnik drugega avtomobila na Kranjskem, takoj za ljubljanskim baronom in izumiteljem Codellijem. Razmišljali so o povezavi z železniškim omrežjem, ki so ga razumeli kot pomembno sestavino gospodarskega napredka. Vsi trije (oče in oba sinova) so bili v svojem času vpeti v politično dogajanje v takratni Sloveniji in v precepih prerekanj med liberalnimi in katoliškimi predstavniki.

Za Carla Borna je bilo samoumevno, da je svoj denar name­njal sociali, ne da bi bilo njegovo ime v središču pozornosti, velikokrat je tako ravnal tudi anonimno.


Bornov dvorec sv. Katarina v Puterhofu oziroma Jelendolu pri Tržiču

Konec ob nacistih in komunistih

Osupljiv je bil konec Bornove zgodbe, ki jo je predstavljal začetek druge svetovne vojne. Carl Born se je moral zaradi svojega judovskega porekla umakniti pred Nemci, zaradi plemiškega stanu pa pred partizani.

Carl Born je izgubil svojo posest. Iz Tržiča je odšel na cvetno nedeljo leta 1941. Umaknil se je v Italijo in se pozneje nastanil na Dunaju, kjer je leta 1957 umrl v dvainosemdesetem letu starosti. Njegova žena se je od njega ločila in od takrat je Carl Born, ki mu je ostalo le malo denarja, vse do smrti begal od ene do druge hčerke.

Friedrich Born je izgubil tudi življenje. Ker je bil Jud, so ga Nemci leta 1943 v Ljubljani aretirali in zaprli v taborišče v Begunjah, od tam pa transportirali v Nemčijo. Umrl je v taborišču Dachau 5. februarja 1944, njegova hči Beatrice pa v Ravensbrücku 30. aprila 1945.


Dvojčici Elizabeth in Renata Born z mamo (fotografije so iz knjige).

O Bornih se ni smelo govoriti

Krutost druge svetovne vojne in obdobje po njenem koncu pomeni tudi konec izjemne zgodbe, člani rodbine pa so v sosednjih državah hrepeneli po »domovini, ki je tam zadaj«. Hrepenenja so se vsaj delno začela uresničevati šele z letom 1992, ko se je začel postopek denacionalizacije.

Po koncu druge svetovne vojne se o Bornovih, ki jim je komunistični režim zaplenil premoženje in posesti, ni smelo govoriti oziroma pisati. Tudi njihova gmotna dediščina se je začela postopoma spreminjati in dobivati nove lastnike.

Knjiga je veliko več kot le zgodba o Bornovih

Knjiga Bojana Knifica je temeljito delo o tržiški veji članov rodbine Born, ki so imeli judovsko, nemško in plemiško poreklo. Poz­nali so svet, bili odprti vanj, imeli so dobro izobrazbo, obvladali so diplomat­ske spretnosti, bili so tolerantni in prilagodljivi. Zgodba v knjigi je vpeta tudi v kraje in usode ljudi, ki so bili z Bornovimi tako ali drugače povezani. Avtor podaja pripoved o življenju v Tržiču in okolici (Podljubelj, Jelendol idr.) v obravnavanem obdobju. Pripoved prepleta rdečo nit knjige z navajanjem zbranih informacij sogovornikov, tudi s pisnimi viri (zlasti zelo povednim gradivom iz časopisov), bogatim slikovnim gradivom in nekaterimi ohra­njenimi gmotnimi pričevanji.

Zbrana številna pričevanja

Pripoved o Bornovih na osnovi literature in arhivskega gradiva je avtor pomembno dopolnil s pričevanji starejših Tržičanov, ki so se njihovega življenja ter dela spominjali iz mladih let, kakor pričevanja mlajših ljudi, ki so se spominjali pripovedovanj svojih prednikov, starejših prijateljev, znancev in drugih, ki so se z Bornovimi sre­čevali. O rodbini Born se je pogovarjal s številnimi ljudmi v Tržiču in okolici, odlomke zapisov pogovorov z nekaterimi pa je v knjigo na ustreznih mestih neposredno vključil. Dragocene so pripovedi potomcev Juliusa Borna, najstarejše hčere Carla Borna Marie, rojene Born in poročene Peić, mlajše hčere Elizabeth Born, poročene Ortner, njene hčere Isabelle Ortner, poročene Gruber, in Andrasa Borna.