Zadnjo soboto v juliju sem se okoli pol osmih zvečer vrnil z dopusta. Tržnica je bila že odprta za parkiranje, zato sem se lahko z avtom pripeljal do stolnega župnišča, da bi znesel prtljago v stanovanje. Ko sem odprl vrata avta, me je presekalo huronsko vpitje, ki je prihajalo s Pogačarjevega trga. Prehod med stolnico in bogoslovjem je zapirala visoka ograja, ob kateri so stali varnostniki. Ob stolnici so bili postavljeni šotori, ob katerih so hodila visokorasla dekleta v bikinijih. Skozi glavo mi je šinila misel, da se tukaj dogaja nekaj, čemur malodušno rečemo Sodoma in Gomora. Vprašal sem se, ali ti, ki se ob stolnici, škofiji in bogoslovju divje zabavajo, vidijo okoli sebe kakšna sporočila, ki nas opozarjajo, da smo šli v norenju in skrunjenju predaleč. Kaj tem, ki za takšne prireditve izdajajo dovoljenja, pove kataklizma poplav v zahodni Evropi? Ali jih kaj skrbi, da je pred nekaj dnevi puščavski pesek, pomešan s kapljicami dežja, umazal vso južno Evropo? Ali jih ne boli srce,...