Prehod med stolnico in bogoslovjem je zapirala visoka ograja, ob kateri so stali varnostniki. Ob stolnici so bili postavljeni šotori, ob katerih so hodila visokorasla dekleta v bikinijih. Skozi glavo mi je šinila misel, da se tukaj dogaja nekaj, čemur malodušno rečemo Sodoma in Gomora. 

Vprašal sem se, ali ti, ki se ob stolnici, škofiji in bogoslovju divje zabavajo, vidijo okoli sebe kakšna sporočila, ki nas opozarjajo, da smo šli v norenju in skrunjenju predaleč. Kaj tem, ki za takšne prireditve izdajajo dovoljenja, pove kataklizma poplav v zahodni Evropi? Ali jih kaj skrbi, da je pred nekaj dnevi puščavski pesek, pomešan s kapljicami dežja, umazal vso južno Evropo? Ali jih ne boli srce, ko požari v Mediteranu požirajo gozdove in neznosna vročina trpinči ljudi in naravo? Očitno ne: pivo teče v potokih, mesnine na žaru odganjajo sitna vprašanja, preroški klici se dušijo v dionizijskih orgijah, tanatos, vonj po bližajočem se koncu, davi eros, pojemajoče sile narave. Pa kaj za to!

Avtor komentarja je duhovnik ljubljanske nadškofije Milan Knep, duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici in tajnik Škofijskega katehetskega urada.

Ples in slutnja kaosa, ki meče Zemljo s tečajev, sta zadnji teden julija sredi baročne in Plečnikove Ljubljane zaplesala na istem kraju, da bi v izpraznjenih dušah še enkrat več zadušila najbolj prvinsko občutje razlike med svetim in profanim. Na Zemlji so posvečeni kraji, ki jih tako dojemamo vsi, verni in neverni, kraji, kjer se stika Božje in človeško. To so verska svetišča, pokopališča, množična grobišča, spominski parki duhovne kulture, naravni parki in druge oaze miru. Na teh krajih zbranosti se samodejno umirimo, da si povrnemo jasnost o tem, kaj se nam dogaja, da stvari spet postavimo na pravo mesto.

Plečnikov človek je bil narejen po meri Besede, ki je postala človek. Ta za svojo rast potrebuje kapelo in stadion, razločeno, nikoli pa drugo v drugem.

Območje ljubljanske stolnice s Pogačarjevim trgom, pa vse tja do Prešernovega spomenika in frančiškanske cerkve, je duhovno in kulturno središče mesta, kamor ne sodijo odprte kuhinje in hrupne zabave, kot ne sodi hokej v puljsko areno, kjer so pred leti sredi poletja v brk naravi organizirali hokejsko tekmo med Olimpijo in Medveščakom. Vsaka stvar ima svoj kraj in svoj čas. Kadar se vse pomeša, se v vrtincu razvrata izgubi smer izhoda. Tedaj nastopi čas za prihod apokaliptičnih jezdecev.

V senci vznemirjenja med olimpijskimi igrami nas je razveselila novica, da je Unesco Jožeta Plečnika (1872–1957) zapisal med nesmrtne arhitekte. Kjer sveti le nekaj imen svetovne arhitekture – Le Corbusier (1887–1965), Frank Lloyd Wright (1867–1959), Leonardo da Vinci (1452–1519), Luis Barragán (1902–1988), Antoni Gaudi (1852–1926), Andrea Palladie (1508–1580), Oscar Niemeyer (1907–2012), Jørn Utzon (1918–2008) – s ponosom uzremo tudi Plečnikovo ime. Neverjetno. 

Vprašal sem se, ali ti, ki se ob stolnici, škofiji in bogoslovju divje zabavajo, vidijo okoli sebe kakšna sporočila, ki nas opozarjajo, da smo šli v norenju in skrunjenju predaleč. FOTO: Boštjan Prevc

Kaj bi Plečnik občutil, če bi med večerno mašo v stolnici videl in slišal, kar sem doživel jaz, kar so morali med Svetovno serijo FIVB Beach Volleyball World Tour, 27. 7.–1. 8. 2021, prenašati stanujoči na škofiji, oba škofa, tajnik, kancler in drugi. Ne dvomim, da bi se Plečniku trgalo srce. Njegov Bežigrajski stadion, zaradi nesoglasij med kapitalskimi interesi preraščen s ščavjem, bi lahko bil prizorišče vsega tega, s čimer se zadnja leta oskrunja nekdaj posvečen prostor med njegovimi kolonadami in cerkvijo sv. Nikolaja, ki je kot triladijska romanska bazilika, zgrajena z denarjem ljubljanskih čolnarjev in ribičev, prvič omenjena že leta 1262.

Območje ljubljanske stolnice s Pogačarjevim trgom, pa vse tja do Prešernovega spomenika in frančiškanske cerkve, je duhovno in kulturno središče mesta, kamor ne sodijo odprte kuhinje in hrupne zabave.

Naslov argumentacije nominacije izraža bistvo Plečnikovih del – urbano oblikovanje po meri človeka. Ali se kdo, ki se sklicuje na to argumentacijo, vpraša, od kod je Plečnik dobil »mero za človeka«? Gotovo ne v razvpiti družbeno angažirani umetnosti, novi zapovedani kulturni ideologiji, primitivni redukciji in ponižanju umetnosti v deklo nove socialne utopije svetovne leve prominence.

Plečnikov človek je bil narejen po meri Besede, ki je postala človek. Ta za svojo rast potrebuje kapelo in stadion, razločeno, nikoli pa drugo v drugem.