Krajinska arhitektka mag. Darja Pergovnik se kot konservatorska svétnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) že vrsto let ukvarja s preučevanjem in varovanjem Plečnikovih grajenih in zelenih ureditev v Ljubljani. Sodelovala je tudi v skupini za vpis izbranih Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Z njo smo se pogovarjali v pomladno razpoloženem vrtu umetnikove hiše v Trnovem.

Kustosinja razstave, krajinska arhitektka mag. Darja Pergovnik. FOTO: Tatjana Splichal 

Celo klopca, na katero sva sedli k pogovoru, je Plečnikovo delo …

Seveda, takšne so najprej postavili na tivolski promenadi, ki je bila narejena leta 1933. Mestna občina je Plečniku naročila »oblikovanje klopi, ki bodo kljubovale vandalom«. Litoželezne so zamenjali s temi, ki imajo betonski okvir ter lesena sedala in naslonilo. Postavili so jih tudi marsikje drugje po Ljubljani.

Javno mnenje je Plečniku nasprotovalo, Stele pa ga je zagovarjal.

Sami zdaj Plečnikovo zapuščino varujete – ne toliko pred vandali, predvsem pred zobom časa. Kako ste prišli na zamisel o razstavi?

Dolgoletno raziskovanje Plečnikovega opusa v odprtem prostoru sem strnila v zapise – tik pred izidom je knjiga, ki analizira njegovih 41 ljubljanskih ureditev –, povzetke teh dognanj pa sem želela predstaviti tudi na razstavi. Kot konservatorka na ZVKDS sem bila postavljena pred vprašanje, kako obnavljati njegovo dediščino: obstoječe stanje njegovih ljubljanskih ureditev v odprtem prostoru je zelo spremenjeno, saj so nastajale v času od ok. 1930 do 1957. Zlasti vegetacija se je v skoraj sto letih zelo preobrazila. Iz trenutnega stanja ne smemo sklepati, da gre za izvirno zasnovo. Začela sem raziskovati ta opus in stvari so postajale jasnejše.

Plečnikove arkade na ljubljanski tržnici. FOTO: Tatjana Splichal

Detektivsko raziskovanje torej …

Pregledati je bilo treba vso dostopno arhivsko dokumentacijo, fotodokumentacijo, pisne vire, poročila, časopisne članke … Šele na podlagi tega lahko pridemo do podobe, kakršno je načrtoval Plečnik. Tudi sam je včasih spreminjal že izdelan načrt ali celo tik pred gradnjo in med njo spremenil zasnovo. Zato je treba res dobro preučiti vse vire in iz tega izluščiti, kakšna je bila njegova dejanska zamisel – in jo potem obnoviti. Današnja doktrina stremi k ohranjanju izvirne podobe: zasnov ne spreminjamo. Jasno mora biti, kaj je Plečnikovo, kaj pa je dodano ali obnovljeno.

Plečnika poznamo kot arhitekta in oblikovalca, a v Ljubljani se z njim vsakodnevno srečujemo prav prek njegovih prostorskih ureditev. Kje vse je naše mesto začrtal Plečnik?

Na razstavi je predstavljen nabor vseh njegovih del v Ljubljani: na ortofoto posnetku se dobro vidi, kakšna je njihova gostota. Sprehajalec po Ljubljani se preprosto ne more izogniti njegovim ureditvam. Ljudi najbolj osuplja, kaj vse je naredil. Nekoč me je neka obiskovalka vprašala: »Ali je v Ljubljani sploh kaj, česar ne bi zasnoval Plečnik?«

Razgledna terasa ob Vegovi ulici (pred gradnjo NUK), odpiranje pogleda proti Ljubljanskemu gradu, po letu 1929. FOTO: ZAL

Na razstavi smo poudarili tudi dejstvo, da ne gre za manjvredna dela, ampak je Plečnikov opus v odprtem prostoru ena njegovih velikih tém: arhivska dokumentacija, njegove risbe in načrti nikakor ne pritrjujejo domnevi, da je vse to nastalo spontano ali le s pomočjo vrtnarja, kakor se površno zatrjuje. Njegove zasnove so izjemno premišljene, pretehtane, Plečnik je zelo dobro poznal mesto. Izhajal je tudi iz izkušenj v Pragi: prav leta 1921, ko je začel na povabilo predsednika Masaryka prenavljati praški grad, je prišel v Ljubljano za profesorja na novoustanovljeni univerzi. Plečnikov praški in ljubljanski opus sta vse do leta 1934 nastajala vzporedno, zasnove so prepletene.

V Ljubljani ga je podpiral umetnostni zgodovinar France Stele, ki je vedel, kaj vse je Plečnik že ustvaril v Pragi, in je razumel njegovo ustvarjanje. Podprl je Plečnikove marsikdaj radikalne rešitve, čeprav jim je javno mnenje (ostro) nasprotovalo.

Plečnikova hiša je (tudi med prazniki) odprta od torka do nedelje med 10. in 18. uro.

Bi lahko rekli, da je Plečnik dvignil Ljubljano na raven mesta?

Vsekakor. Z marsikatero ureditvijo sicer ni bilo nič narobe in je danes sploh ne bi preurejali, a Plečnik ji je dal svojo noto, svoje akcente. Vedno je kombiniral: ponekod je skoraj licemerno ohranjal vegetacijo in se posvetil detajlom za ohranitev posameznih dreves, kadar mu je vizija narekovala drugače, pa je zadevo monumentalno in radikalno zasnoval povsem drugače.

Niša, ki jo je Plečnik ustvaril za obstoječe drevo na Hrvatskem trgu, 2023. FOTO: Matevž Paternoster/MGML

Ugledne arhitekte sprašujem, ali poznajo druge primere, ko bi arhitekt hkrati ustvarjal svojo arhitekturo in vedno uredil tudi okolico. Doslej mi niso še nikogar vedeli omeniti. Pri Plečniku pa tako rekoč ni objekta, kjer po njegovem načrtu ne bi bila urejena tudi njegova okolica. Pomislimo samo na cerkev svetega Mihaela na Barju!

Pri Plečniku tako rekoč ni objekta, kjer po njegovem načrtu ne bi bila urejena tudi njegova okolica.

In katera od Plečnikovih ljubljanskih ureditev se vam zdi najbolj osupljiva?

Zagotovo tivolska promenada, ki povzema vse bistvene lastnosti njegovega dela in oblikovanja zasnov, kot so upoštevane tudi drugod. Ko sem bila postavljena pred njeno prenovo, sem ugotovila, da o njej ničesar ne vem. Razširjenih je nekaj urbanih legend, ki pa so daleč od resnice.

V arhivu sem odkrila tri načrte, ki so podlaga za to, kar je bilo narejeno res po načrtih. Prvega je okoli leta 1932 narisal Plečnikov diplomant Ciril Tavčar. Bil je že objavljen v časopisu in komentiran na nivoju tehničnega poročila, torej zelo natančno. V manj kot letu dni pa je Plečnik načrt preuredil. Pozneje je bil narejen nov načrt z zelo sodobnim pristopom k urejanju: strog geometrijski osni prvi del dopolnjuje drugi del, oblikovan po načelih angleškega krajinskega sloga. V takratnem časopisju zasledimo nekaj nasprotovanj, a tudi pismo, ki pravi, da »bo velemestno šetališče zasnovano tako, kakor to delajo krajinski arhitekti v Angliji in Ameriki«. Meščani so bili izjemno osveščeni in so spremljali Plečnikove posege.

Promenada v Tivoliju, odpiranje pogleda proti Ljubljanskemu gradu, po letu 1933. FOTO:  MGML/Plečnikova zbirka

Ko so se drevesa nekoliko razrasla in je nastala senca, je promenada, ki so ji Ljubljančani sprva tako močno nasprotovali, postala njihov ključni prostor srečevanja. Tam se je odvijalo vse družabno življenje, kar je v knjigi Promenada v Ljubljani lepo popisala Katja Jerman, v filmu Od Kneippa do kofeta s smetanco in nazaj pa prikazal Amir Muratović.

Monumentalne ureditve so Plečniku zaupali, ker je točno vedel, kaj hoče, kam se bo pogled odprl in kakšna bo ta zasnova v prihodnosti. Res je bil vizionar.

Po eni strani je bil Plečnik zelo »trajnostno« naravnan, po drugi pa je premišljeno, a hkrati drzno posegal v obstoječi prostor, »odpiral poglede«. Posebej omenjate njegove monumentalne ureditve …

V primeru t. i. Monumentalanlage, ki jih je presodil kot ambicioznejše, je bilo dovoljeno marsikaj. Tako je dal na primer kot enega prvih posekati temen kostanjev drevored ob Zoisovi cesti. Javno mnenje mu je nasprotovalo, Stele pa ga je zagovarjal. Podobno se je potem zgodilo tudi na tivolski promenadi z Lattermannovim drevoredom. Tudi ta – od Aleksandrove, današnje Cankarjeve ceste, do Tivolskega gradu – se je Plečniku zdel pretemen, preozek. Drevored so posekali in nadomestili s široko peščeno površino ter tako odprli pogled na Tivolski grad.

Ureditev parka Zvezda po Plečnikovem načrtu; kostanji so odstranjeni in zasajene platane, 1940. FOTO: MNSZS

Tretji primer monumentalne ureditve pa je Kongresni trg. Prej je bila to enotna peščena površina, Plečnik pa je uvedel tlak v rastru: svetla polja in temne členitve. V osi trga so bile postavljene svetilke, v osi pročelja nunske cerkve – torej v drugi osi – pa (menda Robbovo) znamenje, prineseno iz ljubljanske Ajdovščine. Ko so tam širili križišče, je ta kužni steber ožil cestišče, zato so sklenili, da ga prenesejo drugam, kar bi bila danes povsem nesprejemljiva »rešitev«.

Več o razstavi si lahko preberete TUKAJ. 

Hkrati z oblikovanjem Kongresnega trga si je Plečnik želel preoblikovati tudi park Zvezda, ki je nastal ob kongresu Svete alianse. Enakomerno široke parkovne poti so bile oblikovane v obliki zvezde, ob njih pa so bili zasajeni kostanjevi drevoredi. Plečnik ni le zamenjal zasaditve (zaradi nasprotovanja meščanov so njegovo zamisel uresničili šele leta 1940), temne kostanje za svetlejše platane, ampak je tudi razširil osrednji prostor. Ta naj bi se navezoval na Južni trg, kjer bi bile v začetnem delu postavljene propileje s spomenikom kralju Aleksandru, potem pa bi se nadaljeval do Knafljevega prehoda oziroma do današnje Čopove ulice. Zamisel Južnega trga nikoli ni bila uresničena. Zanimivo je mnenje Franceta Steleta, ki pravi, da je bila s tem zamujena priložnost, da bi se v Ljubljani ustvaril veliki trg. Monumentalne ureditve so Plečniku zaupali, ker je točno vedel, kaj hoče, kam se bo pogled odprl in kakšna bo ta zasnova v prihodnosti. Res je bil vizionar.

Pogled iz parka Zvezda na Vegovo ulico in Ilirski steber, 2023. FOTO: Matevž Paternoster/MGML

Plečnik ni skrbel le za žive Ljubljančane, ampak jih je pospremil do praga večnosti. Kako bi komentirali njegovo ureditev Žal?

Ureditev je izjemna v svetovnem merilu. Že to, da je kompleks s poslovilnimi objekti poimenoval »Vrt vseh svetih«, pove vse. Zelo natančno je treba brati njegove forme, ne le vežice, v katerih razberemo kulminacijo teh oblik, ampak tudi zelene strukture v tem prostoru: vsako od poslovilnih vežic je na drugačen način obdal z živo mejo, tako da je svojcem omogočil poslavljanje od pokojnika v enkratnem intimnem prostoru.

Vhod v Plečnikov Vrt vseh svetih na ljubljanskih Žalah. FOTO: Tatjana Splichal

Premalo poznana je ureditev drevoredov pred vstopom skozi propileje, ki je žal izjemno preobražena. Ta nagovor je bil namreč nadvse slovesen: pred propilejami so bila urejena tratna polja, obrobljena z drevoredom, ki je usmerjal pogled k vhodu skozi propileje. Prvi del do velikega poslovilnega objekta je bil seveda osni – sprva obdan s stebrastimi hrasti, ki so jih pozneje zamenjale omorike – potem pa se levo in desno spet uveljavi Plečnikova asimetrija: vsaka ureditev ob posamezni vežici je drugačna, drugačni so tlaki, ponekod so postavljene klopi, luči, tudi znamenja. Stele piše, da se je Plečnik zgledoval po vaških okoljih, kjer so postavljene kapelice, vodnjaki, da je želel pričarati vtis normalnosti.

Plečnikova ureditev Kongresnega trga in parka Zvezda, 2018. FOTO: Matevž Paternoster/MGML

Vaša razstava, ki je na ogled do 12. maja, je zbudila veliko zanimanje, pestremu programu vódenih ogledov dodajate nove termine. Je torej dosegla svoj namen?

Upam, da bom kot pionirka raziskovanja Plečnikovih ureditev v odprtem prostoru tudi mlajše generacije konservatorjev in raziskovalcev navdušila, da se bo tema resno uveljavila in ne bo več prihajalo do nepreverjenih pavšalnih trditev. Trditi velja samo tisto, kar je dokazano, zapisano, narisano. Seveda smo lahko čustveni, kaj vse in kako je nekdo to naredil, a vendarle – dejstva! Téma je resna, natančna, premišljena, prav taka, kakršen je tudi Plečnikov siceršnji opus.