V njej razkriva zgodbo o manj znani, skorajda spregledani Plečnikovi cerkvi za Bežigradom.

Povečanje baročne cerkve sv. Krištofa z novo cerkveno stavbo

V urbanistični načrt za hitro razvijajoči se Bežigrad se je Plečnik poglobil že leta 1924.

Načrte za povečanje baročne cerkve sv. Krištofa je izdelal leta 1932 in namesto pričakovanega prizidka zasnoval povsem novo cerkveno stavbo.

To je s staro zgradbo domiselno spojil pod rahlim kotom in stični trikotni prostor uredil v kapelo.

Cerkev sv. Krištofa za Bežigradom, pred letom 1933.

Cerkev sv. Krištofa za Bežigradom, za njo nova Plečnikova cerkev in opuščeno pokopališče, leta 1934.

Novo Plečnikovo cerkev sv. Cirila in Metoda so prestavili ob Vodovodno cesto

V petdesetih letih 20. stoletja je povojni režim območje dvojne cerkve namenil za gradnjo Gospodarskega razstavišča.

Oba cerkvena objekta se je odločil podreti, čemur so se zoperstavili razumni posamezniki, predvsem iz duhovniških vrst.

Končalo se je s kompromisom, kakršnega ne poznamo v zgodovini socialistične Slovenije.

Staro cerkev sv. Krištofa so porušili, novo cerkev sv. Cirila in Metoda pa prestavili ob Vodovodno cesto.

V petdesetih letih 20. stoletja je povojni režim novo Plečnikovo cerkev ob cerkvi sv. Krištofa porušil.

Preseljeni cerkvi so dozidali zvonik nenavadne oblike

Med letoma 1964 in 1967 so po načrtih Plečnikovega učenca Toneta Bitenca tej preseljeni Plečnikovi cerkvi dozidali še zvonik dokaj nenavadnih oblik, prav edinstven v Sloveniji.

Lokalni veljaki si namreč niso želeli cerkvenega zvonika kot višinskega poudarka v prostoru sodobnega Bežigrada.

Zato ima novi zvonik obliko manjše stanovanjske stolpnice.

Plečnikova cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, veliki oltar, med letoma 1940 in 1953.

Plečnikova cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, načrt za nenavadni zvonik je naredil arhitekt Tone Bitenc, okrog leta 1965.

Vsebinsko in oblikovno bogata knjiga Francija Lazarinija o Plečnikovi cerkvi sv. Cirila in Metoda tako ni le zgodba o izjemni arhitekturi, je tudi pripoved o ljudeh, ki so pogumno zastavili njeno gradnjo in ki so Plečnikovo mojstrovino zmogli ohraniti za prihodnje rodove.

Dr. Franci Lazarini, avtor knjige Plečnikova cerkev za Bežigradom. Foto: posnetek zaslona

Slovenski doktorji klasične filologije na dunajski univerzi

Založba ZRC je izdala zajetno knjigo (522 strani) Slovenski doktorji klasične filologije na dunajski univerzi v obdobju 1872–1918.

V njej je avtor dr. Matej Hriberšek predstavil slovenske doktorje klasične filologije, ki so na Filozofski fakulteti dunajske univerze doktorirali v obdobju med letom 1872, ko je v avstrijskem visokem šolstvu prišlo do temeljite reforme doktorskega študija z uvedbo znanstvenega doktorata, do konca monarhije leta 1918.

Uvodoma je predstavljena zgodovina doktorskega študija na dunajski Filozofski fakulteti, orisano je izobraževanje učiteljev (usposobljenostni izpit) in predstavljena zgodovina dunajskega Filološkega seminarja.

Za doktorski študij klasične filologije se je odločilo 11 slovenskih študentov

Četrto poglavje je osrednje poglavje celotne monografije, v njem pa so predstavljeni slovenski doktorji klasične filologije po kronološkem zaporedju svojega doktorskega študija in promocije, kot je razvidno iz protokolov doktorskih izpitov.

Predstavljeni so njihov študij, doktorski študij, disertacije, rigorozi, njihovi učiteljski izpiti, ki so jih opravljali, da so si pridobili usposobljenostno pravico in so lahko postali pravi učitelji oz. profesorji s pravico poučevanja na gimnazijah, pa tudi njihovo poznejše delo, še zlasti delo na področju klasične filologije.

V obdobju med letoma 1872 in 1918 se je za doktorski študij klasične filologije odločilo 11 slovenskih študentov: Fran Detela, Josip Pipenbacher, Franc Prosenc, Janez (Ivan) Maselj, Franc Lastavec, Anton Dolar, Janez Gnidovec, Anton Derganc, Franc Jer, Janez (Ivan) Samsa in Franc Omerza.

Predstavljenih je tudi 70 predavateljev dunajske univerze vseh strok

Dva med njimi, Janez Maselj in Franc Omerza, uradno nista dokončala doktorskega študija in nista bila promovirana (razlogi niso znani), a sta kljub temu vključena v predstavitev, ker sta oba oddala doktorsko disertacijo.

Ne gre za popolne biografske orise vključenih posameznikov, to je prepuščeno natančnejšim in obsežnejšim raziskavam njihovega življenja in dela, ampak je namen poglavja predstaviti njihovo strokovno izobraževanje, poznejši prispevek na področju klasične filologije in dosežke na drugih področjih.

Namen raziskave je bil ugotoviti, ali je njihov študij kakorkoli zaznamoval njihovo poznejšo poklicno in strokovno pot.

Zanimivo je tudi šesto poglavje, v katerem je predstavljenih 70 predavateljev vseh strok, pri katerih so slovenski doktorandi klasične filologije v obdobju med 1872 in 1918 vpisovali predavanja in opravljali izpitne obveznosti.

Dr. Matej Hriberšek, avtor knjige o slovenskih doktorjih klasične filologije na dunajski univerzi. Foto: posnetek zaslona

Prepis najstarejše ohranjene doktorske disertacije Frana Detele

Dodatki prinašajo: prepise vpisnic (Nationale) predstavljenih doktorandov; prepis celotne disertacije Frana Detele kot najstarejše ohranjene doktorske disertacije katerega od doktorandov slovenskega rodu na dunajski univerzi po reformi doktorskega študija leta 1872.

Prepise odlomkov iz ostalih treh ohranjenih disertacij.

Na koncu je seznam uporabljenih virov in literature ter seznam uporabljenega slikovnega gradiva.

Knjiga je nadgradnja rezultatov, zbranih v projektu Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v Avstro-ogrski monarhiji, ki je potekal v obdobju 2015–2018 pod vodstvom dr. Toneta Smoleja.

Hkrati je del obeležitve 100-letnice Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Oddelka za klasično filologijo, ki je bil eden od njenih ustanovnih oddelkov, obenem pa tudi del zbiranja gradiva za Novi Slovenski biografski leksikon, predvsem kot dopolnilo in nadgradnja podatkov o univerzitetnem študiju nekaterih posameznikov, kar bo v pomoč bodočim raziskovalcem.

Fotografije so iz knjige Plečnikova cerkev za Bežigradom.