Universum Plečnik: Od delavnice do mita, razstava Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), je zadnja velika razstava Plečnikovega leta 2022. Z njo v MAO obeležujejo dva jubileja: 150-letnico Plečnikovega rojstva in 50 obletnico ustanovitve muzeja, ki je bil simbolično ustanovljen prav ob 100-letnici Plečnikovega rojstva, leta 1972. Kustosi so se odločili, da Plečnikovo življenje in ustvarjanje prikažejo na zanimiv, svojevrsten način. Namesto geografskih podatkov, krajev in časovnice so se odločili, da bodo odgovarjali na vprašanje »Sodobnega cerkvenega prostora«.

Universum Plečnik: Od delavnice do mita. FOTO: Klemen Ilovar

Razstava je razdeljena na štiri vsebinske sklope: Obredna dvorana, Javni prostor, Skupna streha in MIT. Plečnikov pristop k ustvarjanju cerkva lahko vidimo v obredni dvorani. Razstava je odprta vse do 21. maja 2023 v prostorih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Za spletno stran Družine smo se o razstavi pogovarjali s kustosom dr. Milošem Koscem.

Kakšen pomen je imela gradnja cerkva v času Plečnikovega življenja? 

Plečnik se je v svojem delu od formativnega popotovanja po Italiji, na katerega je lahko odšel z »Rimsko nagrado«, ki jo je prejel za najboljšo diplomsko delo tistega leta na Dunaju, srečal z drugačno arhitekturo, kot je bila tista, ki jo je risal v Wagnerjevem ateljeju in o kateri so razpravljali umetniki in arhitekti na Dunaju na prelomu stoletja. Antična dediščina, renesančna in baročna arhitektura italijanskih mest mu je razkrila bogastvo oblik in prostorov, pa tudi drugačnega načina vsakodnevne uporabe javnih in poljavnih prostorov.

Jože Plečnik. FOTO: Arhiv Družina 

Sčasoma je Plečnik za svojo osnovno ustvarjalno vprašanje, ki ga je obsedalo celo življenje vse do smrti leta 1957, vzel dilemo: kako v 20. stoletju, času velemest, industrializacije in odtujitve sodobnega življenja, načrtovati prostore skupnosti in prostore verskih obredov? Kako tudi v mestih, kjer večina prebivalcev nima več organskih vezi s svojo razširjeno družino, sosedi ali skupnostjo, oblikovati odprte in pokrite prostore? Vprašanje sodobne cerkve, torej take, ki bi črpala iz bogate tradicije arhitekture in umetnosti, ki pa bi obenem odgovarjala na spremenjene družbene okoliščine, postane tisto osrednje vprašanje Plečnikove umetnosti, s katerim začne vedno bolj odgovarjati tudi na svoje druge arhitekturne naloge. Tako se tudi za številne druge realizirane Plečnikove prostore, na primer za Narodno in univerzitetno knjižnico, za Zbornico za trgovino, obrt in industrijo (današnje Ustavno sodišče) in druge zdi, da imajo sakralni značaj.

Ne potrebujemo ikone, ampak kritično raziskovanje; ne potrebujemo destruktivnih prenov in zapiranja, ampak ohranjanje in odpiranje Plečnikovih del. (dr. Miloš Kosec)

V Sloveniji je veliko Plečnikovih cerkva, tudi na podeželju. Kako so tam sprejeli moderno arhitekturo? 

Ker je bil Plečnik vedno tudi pragmatičen ustvarjalec, se je znal prilagoditi specifičnim okoliščinam posameznih naročnikov. To je po navadi pomenilo, da je znal varčevati, se prilagajati razpoložljivim sredstvom in materialom, pa tudi, da je znal skupnost navezati na zgradbo, ko se je še gradila. Povsem nova zgradba je pogosto odtujena od svojih uporabnikov, ker morajo svoj odnos do novogradnje šele vzpostaviti, jo naseliti. Lončenina okoliških lončarjev, s katero je Plečnik okrasil strop cerkve v Bogojini, ter fragmenti vsakdanjega življenja, iz katerih je oblikoval opremo za cerkvi sv. Mihaela na Barju in sv. Frančiška Asiškega v Šiški, pa lahko beremo tudi kot vzpostavljanje vezi med skupnostjo in novogradnjo, kot vnaprejšnje udomačevanje nove cerkve, s katero so novi prostori takoj dobili oprijemljive povezave z vsakdanjimi, dobro znanimi predmeti, obenem pa jih je arhitektova intervencija povzdignila in posvetila v nekaj novega. 

Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini. FOTO: Arhiv Janeza Kališnika

Kaj je sodobni cerkveni prostor? 

Po eni strani gre pri cerkvenem prostoru na prvi pogled za nalogo, ki se je v dva tisoč letih komaj kaj spremenila: velika dvorana za vernike z oltarjem. Morda gre celo za edini tip stavbe, ki bi ga poznoantični Rimljan in srednjeveški kmet sploh prepoznala v sodobnem mestu. Po drugi strani pa je bila v preteklih tisočletjih ravno cerkvena arhitektura gonilo tehnološkega in umetniškega razvoja, ker je program cerkve zahteval tehnološko najbolj izpopolnjene in umetniško najbolj ambiciozne rešitve. Zdi se mi, da je tako tudi danes: kjer je srednjeveški arhitekt zasnoval Jeruzalem na Zemlji, zgrajen iz svetlobe, ki je prosevala skozi barvna stekla vitrajev, baročni arhitekt pa je gradil razgibano dvorano z iluzionističnimi freskami, ki so slavile protireformacijo, bo sodoben arhitekt razvijal prostor skupnosti, ki je bistveno bolj demokratičen in nehierarhičen. Vse to odraža tudi spremembe institucije, ki je naročnik zgradbe. 

Načrt za cerkev Marijinega obiskanja v Ponikvah leta 1951. FOTO: Zbirka MAO

Vsaj od drugega vatikanskega koncila naprej je cerkveno občestvo predvideno kot krog sovernikov z duhovnikom kot prvim med enakimi, ne pa več kot hierarhično urejena skupina ljudi z vodjo, ki edini posreduje komunikacijo z Bogom; vse to se odraža tudi v zasnovi cerkvene dvorane in v odnosu do mesta ali vasi, v kateri stoji cerkev. Taka je na primer draveljska cerkev Marka Mušiča iz leta 1985. Pravzaprav je podobna demokratizacija cerkvenega prostora napovedana že v Plečnikovih zasnovah, čeprav so nastale desetletja pred drugim koncilom. Podobne spremembe proti bolj demokratičnemu prostoru pa lahko spremljamo tudi pri religioznih objektih drugih verstev, kot recimo v odlični novi džamiji arhitektov Bevk Perović v Ljubljani.

Kako je Cerkev sprejemala njegove posege v zasnovo cerkva? Večkrat je namreč vnesel antične elemente, poganske. 

Cerkvena hierarhija je gradnjo cerkve sv. Frančiška Asiškega v Šiški za nekaj časa celo zaustavila, saj je bilo slišati kritične glasove, da se v Ljubljani ne gradi katoliška cerkev, ampak poganski tempelj. Seveda pa je cerkvena umetnost že vsaj od časa renesanse aktivno črpala iz »poganske«, grške in rimske tradicije, iz katere je navsezadnje tudi izšla. Ta nesporazum, bolj rezultat kulturne nerazgledanosti nekaterih cerkvenih umetnostnih kritikov, je bil hitro razčiščen, in Plečnik je zgodaj prepoznan kot tisti umetnik, ki je sposoben ustvarjati duhovno polnovredno krščansko umetnost, ne da bi se ponavljal vzorce iz preteklosti. V Plečnikovih delih ni ponavljanja, tako ne v odnosu do zgodovine arhitekture kot tudi ne do svojih preteklih del: klasična dediščina se skozi ustvarjalni proces nadgrajevanja in metamorfoze vedno pretvarja v nekaj novega in še nevidenega.

Cerkev sv. Frančiška Asiškega. FOTO: Adam Štěch 

Na razstavi Universum Plečnik: Od delavnice do mita so kot del razstave postavljene betonske kanalizacijske cevi. Kako jih povezujete s Plečnikom? 

Plečnik je bil mojster ponovne uporabe materialov, pa tudi celih stavb (kot je na primer v Bogojini, namesto, da bi staro in premajhno cerkev podrl, je raje vključil v novo zasnovo, tako da je ustvarila novo celoto skupaj z večjo, sodobno cerkveno dvorano). To je na morda najbolj radikalen način izkazal na primeru cerkve sv. Mihaela na Barju, ki je bila zidana za revno župnijo. Kljub temu, ali pa morda ravno zato, je nastala ena izmed najzanimivejših cerkva 20. stoletja. Prefabricirane betonske kanalizacijske cevi – skratka material, ki je uporabljen za najbolj umazano, vsakodnevno, nevidno, v zemljo skrito nalogo, je simbolno (in dejansko – cerkev je umeščena v prvo nadstropje, visoko nad barjansko poplavno ravnico) privzdignil. Iz cevi je ustvaril ograjo ob stopnišču, ki vodi do vhoda, predvsem pa osrednje stebre, ki dejansko in simbolno podpirajo streho nad cerkveno dvorano. 

Obredna dvorana. FOTO: Klemen Ilovar

Skozi umetnikove roke povzdignjeno in posvečeno tako postane nekaj, kar bi sicer ostalo umazano, nizko in nevidno. Delo, predvsem umetniško, kreativno delo, ki iz surovin ustvarja umetnine, ima pri Plečniku skorajda značaj posvetitve. Oblikovalci razstave iz biroja Svet vmes so se zgledovali pri Plečnikovih postopkih in razmislekih, nikoli pa ga niso poskušali oponašati – zato na razstavi uporabljajo sodobne gradbene materiale, ki jih lahko po koncu razstave vrnemo na gradbišča, znižujemo ogljični odtis razstave, obenem pa kažejo, da je Plečnik danes, v času spopadanja z energetsko krizo in z globalnim segrevanjem, morda še bolj aktualen kot sredi 20. stoletja.

Zanimivo je, kako se s časom Plečnikova dediščina spreminja. Na eni strani imamo Plečnikov čaj, med, skodelico, na drugi strani pa ustvarjena Plečnikova dediščina počasi »umira«. Kje vidite rešitev? 

Plečnik se vedno bolj spreminja v mit, v svetnika (ali v demona, kot se včasih zdi pri opisih nekaterih razočaranih Plečnikovih učencev), v turistični produkt, v zgodbo o osebnosti, ki se jo da dobro tržiti. Naše stališče pa je, da Plečnik ni zanimiv, izreden umetnik svetovnega kova ali še danes aktualen arhitekt zaradi svojih osebnih lastnosti, ampak zaradi svojih del. Za nekatera njegova dela, še posebej za tista, ki ne prinašajo dobička, pa na žalost tudi v enaindvajsetem stoletju še vedno ne skrbimo. 

FOTO: Klemen Ilovar 

Omenim naj samo Bežigrajski stadion, Križanke v središču Ljubljane, ali pa za kapelo v Mariboru. Mislim, da bi morali Plečnikov napis, njegov lastni epitaf na steni Križank, ki pravi »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin«, vzeti dobesedno. Se manj posvečati proizvodnji turističnih spominkov in glorificiranju potrjenih ali pa nepotrjenih mitov o Plečniku-posamezniku, in se bolj osredotočiti na ustrezno varovanje njegove dediščine. Sprehod čez Tržnice, Žale ali vzdolž Vegove je namreč tista vsem Slovenkam in Slovencem odprta možnost, ki življenje okrog Plečnikovih ureditev spreminja v edinstveno, izjemno izkustvo v svetovnem merilu, zaradi katere je nenazadnje Plečnik tudi vpisan na svetovni seznam dediščine Unesco.