^»Čeprav zakoni niso edino sredstvo za obrambo človeškega življenja /dodajamo: tudi družine/, vendar opravljajo zelo pomembno in včasih odločilno vlogo pri širjenju določene miselnosti in navade.« Navedek je iz okrožnice sv. Janeza Pavla II. Evangelij življenja, ki je sicer namenjena razumevanju, vrednotenju, spoštovanju, nedotakljivosti in obrambi življenja, njena spoznanja pa imajo brez dvoma širši pomen in jih lahko prenesemo tudi na področje spoštovanja in varovanja družine kot skupnosti življenja in ljubezni, utemeljene na zakonski zvezi. Za svetniškega papeža, katerega desete obletnice smrti smo se spominjali te dni (2. aprila), je bila prav družina resnično »svetišče življenja, kraj, kjer je življenje, božji dar, lahko primerno sprejeto in zavarovano proti mnogovrstnim napadom, katerim je izpostavljeno, in se lahko razvija po potrebah pristne človeške rasti«. Za Janeza Pavla II. je bila zato vloga družine, kakor jo v luči razodetja in naravnega prava razume krščanska antropologija, pri graditvi kulture življenja »odločilna in nenadomestljiva«.

Zakaj navajamo te misli iz odmevne okrožnice, ki je luč sveta ugledala pred natanko 20 leti (na praznik Gospodovega oznanjenja 1995)? Ker prinašajo pomembno sporočilo za sedanji slovenski trenutek, zaznamovan z zakonodajno razpravo o vrednoti družine. V to razpravo se je namreč dejavno vključila tudi Cerkev s svojim hierarhičnim in laiškim delom ter jasno izrazila stališče o tem, kaj je zakonska zveza (izključna in trajna zveza moža in žene) in družina in kaj to ni (poljubna zveza katerih koli dveh intimno povezanih oseb).

Jasnost stališča, izraženega tudi v obliki podpore širokemu civilnodružbenemu referendumskemu gibanju, je v javnosti pričakovano naletela na različne odmeve. Da bodo v prevladujočih medijih prevladovali skrajno negativni (češ, pedofilsko in finančno-malverzacijsko umazana Cerkev na Slovenskem bi smela biti zgolj ponižno tiho v družbenem oslovskem kotu), seveda ni nobeno presenečenje, prav tako pa ni presenečenje, da ti mediji izrazito poudarjajo odklonilna stališča, ki se pri tem družbenem angažiranju pojavljajo v katoliškem občestvu. Da slovenski katoličani v razpravah o »političnih« temah, kakršna je prav gotovo tudi družinska zakonodaja, niso soglasni, ni nobena skrivnost; prav tako ni nobena skrivnost, da tudi del duhovnikov v jasnih besedah, ki so jih o tej temi zapisali in/ali izrekli slovenski škofje (v branje priporočamo prispevek koprskega ordinarija na 9. strani), vidi le nekakšno »križarsko vojno«, s katero baje želi Cerkev celotno družbo na silo prepričati, kaj je za družino, zakonsko zvezo in otroke dobro in prav. Nosilcem takih pogledov se zdi edino smiselno ostajati za plotovi zasebnosti in se ne vmešavati v zakonodajno (so)oblikovanje skupnega dobrega.

Sveti Janez Pavel II. za takšno svetobežnost ni imel prav veliko posluha. Pri varovanju človeškega življenja, ki ga ogrožajo splavna, evgenična, evtanazijska in še kakšna miselnost iz javnomnenjsko močnega toka kulture smrti, je od vernih upravičeno terjal angažiranost, akcijo, konkretna dejanja. Mirno lahko zapišemo, da ob trku z ideološko teorijo spolov enako velja za varovanje družine, ki ji je skozi svoj pontifikat namenjal izjemno pozornost.

V evangeliju življenja ni prostora za politično korektnost v slogu, najbolje je molčati, si misliti svoje, stvari pa naj gredo po poti, kot jo trasira »demokratična« večina. Poljski papež se je jasno zavedal, da je »glede na prihodnost družbe in razvoj zdrave demokracije … nujno potrebno zopet odkriti obstoj bistvenih in prirojenih človeških in moralnih vrednot, ki izvirajo iz same resnice človeškega bitja, izražajo in varujejo dostojanstvo človeka. Torej vrednote, ki jih noben posameznik, nobena večina in nobena država ne bo nikoli mogla ustvariti, oblikovati ali uničiti, ampak jih bodo morali samo priznavati, spoštovati in pospeševati«. Če se to v razmerju med civilnim in moralnim zakonom ne dogaja, kar je dejstvo prekucnjene slovenske družinske zakonodaje, je zoper to treba mirno in vključujoče, a jasno in odločno povzdigniti glas. Vztrajen realizem dejavni ljubezni pa po besedah Janeza Pavla II. zahteva, da se evangeliju življenja (in družine!) »služi tudi z oblikami socialne animacije in vključevanja v politiko«, tako da se te vrednote brani in predlaga v vedno bolj zapletenih in pluralističnih družbah. Koalicija Za otroke gre! je brez dvoma oblika takšne socialne animacije, ki je opogumila številne kristjane (pa ne le njih), da plavajo proti toku.

Tudi v katoliškem občestvu, ko se sooča z vprašanjem, ali naj bo v moralnem zakonu zasidran civilni zakon sredstvo za obrambo družine, je zdaj očitno trenutek razločevanja. Povedano z besedami ljubljanskega nadškofa p. Stanislava Zoreta (Reporter, 30. marca): »Ni pomembno, koliko nas je, pomembno je, kakšni smo. Naj se izrazim nekoliko drugače in se opravičujem vsem, ki jih morda napak sodim: nič ne koristi imeti polne cerkve in hkrati abstinenco kristjanov v javnem življenju. Nič hudega, če bo v cerkvah pol manj kristjanov, ampak bodo vsi ti, ki bodo navzoči v njih, tudi kot kristjani prisotni v javnem življenju.«