Z zmagami, ki so v epicenter namesto nadležnih obrobnosti znova postavile tekmovalce, skromne junake z neverjetno močjo mobilizacije širokih ljudskih množic in poenotenja sprtih Slovencev. Smučarski skoki so načeloma, z izjemo ekipnih tekem, individualni šport. Vsak nastopajoči tekmuje zase, za lastne dosežke, vsi drugi so njegovi tekmeci. Pa ste videli odziv reprezentančnih kolegov ob posamični zmagi Timija Zajca pod Poncami? Vzeli so ga na rame, rajali z njim in mu iskreno privoščili uspeh. Brez zavisti ali prikrite mržnje, gledalec je dobil vtis, da so mu privoščili celo še bolj kot sebi. Po ekipnem zlatu pa so vsi člani slovenske četverice uspeh javno delili z nesrečnim Petrom Prevcem, ki je moral po padcu na treningu iti domov počivat. On pa je bil njihov najglasnejši kavč-navijač.

Vzeli so ga na rame, rajali z njim in mu iskreno privoščili uspeh.

Športniki so tudi sicer nepopravljivi promotorji kolegialnosti, tovarištva, solidarnosti. Tudi tisti v posamičnih športih. Pomislite, kako bi naša kolesarska asa Primož Roglič in Tadej Pogačar sploh polnila vitrino z lovorikami, če jima ne bi poti do zmag tlakovali in ju pred napadi tekmecev ščitili ekipni kolegi, ki nimajo od tega (rezultatsko) nič. Imajo pa zadoščenje, zadovoljstvo in dober občutek. Nič koliko primerov je, ko so nagrado za ferplej dobivali športniki, ki so lasten uspeh žrtvovali za pomoč tekmecu.

Lani, denimo, je evropsko nagrado na tem področju za mlade športnike dobil komaj 14-letni borec v džudžicuju Aleks Švelc, ki v finalnem dvoboju tekme slovenskega pokala smole nasprotnika, ki mu je spodrsnilo in je padel, ni izkoristil, da bi si zagotovil pomembno točko, temveč je tekmecu ponudil roko in mu pomagal vstati, da sta lahko nadaljevala borbo z enakimi izhodišči. Aleks je nato borbo izgubil. Zmagal pa z življenjsko lekcijo kolegialnosti.

Da je tako, mora biti športnik predvsem človek. Se tudi vam milo stori, ko eden od zlatih orlov, Žiga Jelar, vsak odmevnejši uspeh posveti tudi svoji starejši sestri Sari, ki se je zaradi zapletov pri porodu rodila s poškodbo možganov in zato potrebuje več vodenja in sodelovanja? Z lastnim zgledom Žiga pričuje, da točke, zmage, uspehi in kolajne – ne v športu ne v življenju – niso vse, vsaj enako pomembni so odnosi. Smučarski skoki so zanj medij, prek katerega skromno in ponižno poudarja moč odnosov.

Športniki so tudi sicer nepopravljivi promotorji kolegialnosti, tovarištva, solidarnosti.

V športu je meja med uspehom in neuspehom, med zmago in porazom silno tanka. Tudi v smučarskih skokih boste hitro našli koga, ki je na lastni koži občutil, da je pot z vrha do dna bistveno strmejša in hitrejša kot obratno. Denimo Primoža Peterko, svojčas junaka ljudskih src št. 1, ki je moral po koncu nadvse uspešne kariere skozi nesluteno življenjsko kalvarijo. Ni mu bilo lahko, a je preživel. In dokazal, da so tudi športniki svetovnega formata, čeprav vzorniki tisočih, navsezadnje zgolj navadni smrtniki.

In obenem, da so športniki tudi vzor vztrajnosti in potrpežljivosti. Ki ne klecnejo ob prvi oviri. Ki se ne spotaknejo niti ob oviri, ki se na prvi pogled zdi previsoka. Kar vprašajte dvakrat zlatega Timija Zajca, ki je bil pred dvema letoma celo izključen iz slovenske reprezentance zaradi javne kritike trenerskega dela, disciplinska komisija pa mu je tedaj pokazala rumeni karton in izrekla opomin pred izključitvijo. Danes je Timi, preprost fant iz hribovske vasi z manj kot 200 prebivalci, ki še vedno rad raztegne tudi meh, slovenski heroj, zaradi katerega bo čez manj kot mesec dni pod Poncami (ko bodo tudi vstopnice bistveno cenejše) znova ponosno plapolalo tisoče slovenskih zastav.