V zgodovini je dokumentirala duh časa slovenstva, gorske cilje, uspehe in tudi tragične dogodke. Odzivala se je na nove razmere, vendar vedno ostala zvesta ljubezni do gora in narave. Z urednikom Planinskega vestnika Vladimirjem Habjanom in članom uredniškega odbora Dušanom Škodičem smo prehodili pot po njeni 125-letni zgodovini.

Vladimir Habjan, urednik Planinskega vestnika od leta 2001. FOTO: Manca Ogrin.

Dušan Škodič, član uredniškega odbora Planinskega vestnika. FOTO: Manca Ogrin.

Ponemčevanje slovenskih gora? To pa ne!

Planinski vestnik se je rodil v razmerah, ki niso bile naklonjene Slovencem. Leta 1895 smo živeli v sklopu avstro-ogrske monarhije in imeli cesarja na Dunaju, razlaga Dušan Škodič. »Slovenci smo bili pod vplivom Dunaja in germanizacije, kar je posebno proti koncu 19. stoletja postajalo za Kranjce vedno bolj moteče.« Nemščina se je na Kranjskem zažirala v vse pore življenja, imena ljubljanskih ulic so bila vse do konca prve svetovne vojne zapisana dvojezično. 

Na nekem planinskem izletu na Stol je druščina mladih intelektualcev ob pogledu na nemške označevalne table s ponemčenimi imeni slovenskih gora ugotavljala, da so se Nemci lotili še zadnjega, kar je bilo do tedaj le slovensko – naših gora.

Jubilejna februarska številka revije Planinski vestnik leta 2020. FOTO: Arhiv Planinskega vestnika.

Spoznali so, da se morajo slovenski ljubitelji gora nujno povezati in tako je bilo leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD). »Prvih dvajset let obstoja SPD je zaznamovala predvsem 'tekma' z Nemško-avstrijskim planinskim društvom – DÖAV, kdo bo v naših gorah zgradil več svojih planinskih koč in poti, označenih s svojimi smernimi tablami,« je o začetkih SPD povedal Dušan Škodič. 

Že dve leti po ustanovitvi društva je začel izhajati Planinski vestnik, s katerim so želeli člane SPD obveščati o idejah in poslanstvu društva, med drugim pa so v reviji tudi odgovarjali nasprotnikom, ki so jih blatili v tedanjem nemškutarskem časopisju.

Planinski vestnik, ki bralce razveseljuje že 125 let, je del narodnega bogastva in kulturne dediščine. FOTO: Manca Ogrin.

Poslanstvo: ohranjanje slovenskega lica naših gora

Revija je že od samega začetka vplivala na narodno zavest Slovencev. Dušan Škodič je kot njeno prvo poslanstvo navedel »ohranjanje slovenskega lica naših gora«. Vodstvo SPD je tudi samo priznavalo, da je nacionalni boj za gore daleč pred rekreacijskim dejavnikom. 

»Planinski izleti so bili tedaj predvsem priložnost za druženje istomislečih in zavednih narodnjakov. Zato je SPD spodbujal predvsem varno planinstvo, kar je pomenilo, da morajo biti poti primerne za povprečnega hodca, varne in dobro označene, planinci pa so si lahko oddahnili, okrepčali in prespali v planinski koči, kjer so bili vedno dobrodošli. Ne tako kot v nemških kočah, kjer so jih lahko ob gneči tudi odslovili. Prav to je bil tudi povod za gradnjo prve koče na Kredarici.«

Prva številka planinskega vestnika je izšla 8. februarja 1895. FOTO: Arhiv Planinskega vestnika.

»Sem spada stavba kot klobuk na plešasto glavo«

Idejo zanjo je dobil dovški župnik Jakob Aljaž, in to prav na dan, ko so na vrhu Triglava postavljali Aljažev stolp. Poleti leta 1895 je Jakob Aljaž delavce čakal v nemški Dežmanovi koči (Deschmannhaus), ki se zdaj imenuje Staničeva koča, kjer so prenočili, pripoveduje Škodič. Zaradi megle ni bilo drugih planincev, nemški oskrbnik pa je Aljažu dejal, da ima srečo, da je megla, kajti če bi bila koča polna, zanje morda ne bi bilo prostora. 

»Jakoba Aljaža, ki je veljal za impulzivno osebnost, je to tako pogrelo, da se je na tistem mestu odločil, da bo postavil slovensko kočo pod Triglavom. Če ne drugje, pa kar Nemcem pred nosom. No, izteklo se je bolje, Aljaž je v spominih zapisal, kako je že ob naslednjem vzponu na Triglav zrl navzdol in mu je v oči padla lokacija nove koče. 'Sem spada stavba kot klobuk na plešasto glavo,' se mu je utrnila misel. Nazaj grede je lego zamišljene koče označil tako, da je postavil kamnite možice.« 

Skoraj pet hektarjev veliko parcelo je od občine odkupil za pet goldinarjev. To je bilo poceni, saj je moral planinec za dobre usnjene čevlje takrat čevljarju odšteti najmanj goldinar več. O postavitvi koče na Kredarici je obširno poročal Planinski vestnik.

Najhujša so bila vojna leta

Hudo je v uredništvo Planinskega vestnika in tudi življenje sicer zarezala prva svetovna vojna. Planinci so pohode opustili, v koče so se naselili vojaki. »Več zagnanih članov SPD je moralo na fronto, kjer jih je nekaj tudi padlo, zato se je izdajanje revije ustavilo. Kasneje je izšla le prehodna številka za pet letnikov skupaj,« težko obdobje opisuje Škodič. 

Med drugo svetovno vojno je italijanski okupator deloma še dopuščal izdajanje slovenske literature v Ljubljanski pokrajini, vendar je bilo dotedanje uredništvo v nemški okupacijski coni v Mariboru v domači hiši urednika Josipa Tominška. 

Zato so izbrali novega urednika Arnošta Brileja v Ljubljani, kjer je revija kljub težkim časom in omejitvam pri dobavi papirja lahko izšla. To se je sicer zgodilo redko in v manjšem obsegu, v zadnjem letu vojne je celo izšla le ena številka.

Planinski vestnik je vedno odražal duh časa

O vsebini revije skozi čas je Dušan Škodič dejal: »Revija je posredno ali neposredno zabeležila prav vse prelomne zgodovinske trenutke do zdaj, zato predstavlja naš najpopolnejši dnevnik organiziranega slovenskega planinstva in prerez časa.« 

Vedno je odražala duh časa, v katerem je izhajala, in pri vsebini zvesto sledila spremembam. Prvih 25 let je živela v avstro-ogrski monarhiji, takrat je prevladoval boj za slovenske gore, sledila je Kraljevina Jugoslavija, ko se je revija posvečala izgubi Primorske zaradi krivične rapalske meje, tedaj je Italiji pripadel velik del Julijskih Alp, meja pa je nastala tudi na Karavankah, kamor ni bilo več dovoljeno, planincem so ostale samo Kamniško-Savinjske Alpe. 

V Jugoslaviji se je planinstvo zopet množično razmahnilo. V samostojni Republiki Sloveniji pa so postali pomembnejši predvsem osebni dosežki.

Oblikovna in vsebinska prenova prinesla večjo kakovost

V 18 letih svojega urednikovanja je Vladimir Habjan Planinski vestnik povsem prenovil, saj zmanjševanje stroškov po njegovem mnenju ni prava pot, ker tako pada kakovost. »Če bralci ne odhajajo zaradi cene, začnejo odhajati zato, ker nočejo več plačevati slabega izdelka,« meni Habjan. 

»Od takrat smo postopoma spremenili revijo oblikovno in vsebinsko, uvedli smo stalne rubrike in povečali količino naročenih vsebin, kar je precej dvignilo raven revije. Boljši papir in večji format sta omogočila objavo kakovostnih fotografij, tako da je revija zdaj popolnoma primerljiva s tujimi gorniškimi revijami.«

Vse letnike revije so digitalizirali in ustvarili kazalo za iskanje po vsebinah, ki ga najdete na spletni strani Planinskega vestnika, po vsebini revije je mogoče brskati z iskalnikom. Po ocenah uredništva je bilo digitaliziranih več kot 60.000 strani, junija pa je izšla že 1293. številka revije.

Z optimizmom v prihodnost

Kljub novim medijem ima Planinski vestnik še vedno zveste stalne naročnike, predvsem v starejši populaciji. Sedanji urednik Vladimir Habjan je tudi glede prihodnosti revije optimističen, predvsem zato, ker revija ni komercialna: »V vseh 125 letih ni imela profesionalnega urednika niti prostorov uredništva. Če bi izdajatelj gledal le na dobiček, revije že zdavnaj ne bi bilo več. Planinski vestnik je prav zaradi tega najstarejša slovenska revija, ki še vedno izhaja. Ta podatek je uradno preverila NUK.«

Izzivov in vsebine nikoli ne zmanjka

»Cilj revije je vedno bil bralce seznanjati z novostmi in dogajanjem v planinski organizaciji, po drugi strani pa je bralce tudi vzgajala, jim svetovala in jih usmerjala k pravilnemu odnosu do narave in varnim aktivnostim v gorskem svetu,« je o vsebini revije povedal urednik.

 Vedno več je tudi dejavnosti v gorah, npr. alpinizem, turno smučanje, turno kolesarstvo, ki je že nekaj let tudi del planinske organizacije. Kot eno pomembnejših vsebin v sedanjosti Habjan navaja ideje za izlet: »To so reportaže in predlagani samostojni izleti skupaj z opisi, kar vsakič objavljamo v sredici revije. Naročamo tudi razne teste opreme, saj je ponudbe na trgu vedno več, preglednost kakovosti in prepričanost potrošnika, da kupuje pravo opremo, pa vedno nižja. Izzivov, kaj vključevati v vsebine, je res mnogo.«

Tudi v času koronavirusne krize niso mirovali. Predčasno so na spletni strani Planinskega vestnika objavili aprilsko kolumno o priporočenem obnašanju planincev, Planinska zveza Slovenije pa je na posebni podstrani ažurno obveščala o zaprtih kočah in poteh, planince opozarjala, naj se ne izpostavljajo nevarnostim in naj se sprehajajo po lažjih poteh v bližini doma. 

Tudi gorski reševalci so pozivali, naj ljudje ne rinejo v nevarnost, saj morda ne bodo mogli pomagati vsakomur, ki bi po lastni neumnosti ali zaradi nevarnih snežnih razmer v visokogorju zabredel v težave in se ponesrečil. Vedno velja: gore lahko počakajo. Ob neugodnih razmerah pa lahko brskate po Planinskem vestniku.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (poletje 2020). Revijo Praznična lahko spremljate tudi na Facebooku.