Molitev križevega pota v cerkvi je za otroke navadno dolgočasna, saj je malo zunanjega dogajanja. Najina malčka sta v nedeljo popoldne nenehno spraševala, koliko je še do konca. Tega vprašanja pa nista postavljala dva dni prej, ko smo se pri Planini pri Sevnici ob kapelicah križevega pota vzpenjali k cerkvi sv. Križa. Opazovali smo hrošče in kuščarje, se učili rimske številke in se vmes neprisiljeno pogovarjali o Jezusovem trpljenju.



Planina pri Sevnici, ki ima približno štiristo prebivalcev, leži na Kozjanskem, na pol poti med Šentjurjem in Sevnico. Okoliška pokrajina je razgibana, polna hribov in dolin. Najvišji je gozdnati Bohor (Veliki Javornik, 1023 m), ki se vleče skoraj naravnost od vzhoda proti zahodu. To gozdnato hribovje je edino rastišče navadne jarice v Sloveniji – do petnajst centimetrov visoke rastline z rumenim cvetom, ki se odpre zgodaj spomladi.

Strma je pot v nebo

Ko smo se pripeljali do Planine, pri bencinski črpalki nismo zavili v naselje, temveč levo navkreber do pokopališča. Pot do cerkve sv. Križa, h kateri vabi rumen kažipot Marijine romarske poti, pelje namreč mimo njega do lesnega podjetja, zavije v desno do skupine hiš in se požene v strmo pobočje. Na njem stoji v dveh vrstah dvanajst kapelic križevega pota, ki so jih leta 1801 postavili prebivalci vasi Doropolje. »Strma je pot v nebo,« nam je odzvanjalo v ušesih, ko smo se v cikcaku pomikali navkreber. A strmina je hitro popustila in pokazal se je travnati vrh s kalvarijo in cerkvijo. Pod njo je klop, ob njej pa skrinjica z vpisno knjigo in panoramska plošča.

Kraj je prijeten in zelo razgleden. Na severu smo prepoznali Dobje in Žusem z dvema cerkvama, v megličastem ozadju se je komaj zaznavno risal Boč. Južno stran je zapiral Bohor, najlepši pa je bil pogled na Planino in ostanke starodavnega gradu.

Turki, kuga, požari

Območje Planine je bilo del ozemlja, ki ga je kneginja Ema Krška sredi 11. stoletja podarila krškemu samostanu, pozneje pa je prešlo v last krške škofije. V tistem času so na prepadnem skalovju nad današnjim naseljem, kjer je prej verjetno stala rimska postojanka, postavili grad. Ko je v 13. stoletju izumrla rodbina gospodov Planinskih, so njegovi lastniki postali Ostrovrharji (Svibenski) in za njimi Celjski, ki so ga uporabljali kot lovski grad. V njem naj bi živela tudi Friderik II. Celjski in Veronika Deseniška. V 19. stoletju je začel klavrno propadati. Ko se je udrla streha, so ga začeli sistematično podirati.

Tudi naselju pod gradom, ki je bilo prvič omenjeno leta 1190 kot vinorodna vas in leta 1345 kot trg, preizkušnje niso prizanašale. Leta 1494 so ga oropali Turki, sredi 16. stoletja je pogorel, med slovensko-hrvaškim kmečkim uporom leta 1573 ga je zasedla vojska Ilije Gregorića, leta 1635 so uporni kmetje izropali grad, enajst let pozneje pa je kuga v kraju in okolici pomorila okrog tisoč ljudi. Nanjo še danes spominja kužno znamenje na Marofu, blizu ceste, ki pelje s Planine v Visoče.



Razbojnik Guzaj

Slikovita podoba in razgibana zgodovina sta nas seveda zvabili bliže. Avto je ostal pri pokopališču, mi pa smo se skozi Planino napotili proti gradu. Nekaj časa nas je spremljal razbojnik Guzaj, saj smo na informativni tabli prebrali njegovo življenjsko zgodbo. Ta ljudski junak s pravim imenom Franc Guzej se je leta 1839 rodil v Primožu pri Šentjurju. Kot orožnik je služboval v Bosni in Hercegovini, po vrnitvi v domače kraje pa se je zaposlil na bogati kmetiji v Dobrni. Ker tamkajšnji gospodarici ni vračal vročih čustev, mu je podtaknila tatvino in ga spravila v ječo. Kmalu je pobegnil in začel ropati graščake, trgovce in župnike. Njegova življenjska pot se je končala leta 1880 v spopadu z orožniki.

Danes grofje Celjski in nikdar več

V središču naselja je rojstna hiša pisateljice Ane Wambrechtsamer (1897–1993), ki je napisala zgodovinski roman Danes grofje Celjski in nikdar več. Mimo nje, župnijske cerkve sv. Marjete Antiohijske in sramotilnega stebra smo prispeli do gradu. Tam smo se po lesenih mostičih in galerijah vzpeli do stolpa, s katerega je imeniten razgled na Planino in cerkev sv. Križa.

Na grebenu zahodno od gradu stoji starodavna lipa. Menda so tam pokopali turškega poveljnika, ki je padel v boju s planinskimi gospodi. Od lipe lahko nadaljujemo sprehod do nekaj minut oddaljene lovske preže. Pred njo zavijemo po makadamski cesti v levo in se vrnemo v naselje.

Čeprav je Planina pri Sevnici majhna, nam je med ogledi in sprehodi skozi prste spolzelo veliko časa. Ko smo odhajali, so se za stavbami in drevesi vlekle dolge popoldanske sence. Kljub temu smo za pot proti domu izbrali slikovito dolino Gračnice, ki pelje proti Rimskim Toplicam, in si tik pred mrakom ogledali še ostanke jurkloštrske kartuzije.







IZLETNIŠKE DROBTINICE

· Izhodišče: Planina pri Sevnici
· Dostop: Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Dramlje, od koder nadaljujemo vožnjo skozi Šentjur in Dobje do Planine pri Sevnici.
· Izlet: Od pokopališča, ki leži nad cesto Šentjur–Sevnica (tam, kjer zavijemo v Planino pri Sevnici), se mimo postaj križevega pota vzpnemo do pol ure oddaljene cerkve sv. Križa. Potem se vrnemo do pokopališča in skozi naselje sprehodimo do gradu.
· Zanimivosti v bližini: kužno znamenje na Marofu, cerkev sv. Vida v Šentvidu pri Planini, kartuzija Jurklošter.
· Zemljevid: Celjska kotlina, 1 : 50.000.