Planina je ena izmed tistih izletniških točk, ki skorajda ne potrebujejo reklame. Ob sobotah in nedeljah je ob njenem vznožju parkiranih na desetine vozil, temu primerna pa je tudi gneča na označenih poteh proti vrhu. Prebivalci Vrhnike in okoliških krajev že dolgo radi hodijo na Planino, zato so tam že pred drugo svetovno vojno postavili razgledni stolp in planinsko kočo. Zdaj stoji na vrhu nov stolp, s katerega lahko na mah objamemo toliko krajev in gora, kolikor jih ne bomo prehodili v vsem letošnjem letu.



Najbolj obiskana pot na Planino se začne na Betajnovi, kjer nas kažipot usmeri na Storžev grič. Makadamska cesta nas hitro pripelje do skupine hiš. Za njimi pri opuščeni sušilnici sadja zavijemo v levo ter se med grmičevjem in travniki povzpnemo do gozda, kjer se ob Županovi klopi pot razcepi.

Desna pot, ki je nekoliko strmejša in pozimi zaradi senčne lege pogosto bolj poledenela, se požene naravnost v breg. Tam se pridruži poti s Stare Vrhnike in povzpne do predvrha z imenom Špica, nato pa krene naprej proti razglednemu stolpu, ki ga kmalu zagledamo med drevjem. Leva pot mimo bukve je malce daljša in obrnjena bolj proti jugu, zato je prej kopna. Sprva se vzpenja poševno čez valovita pobočja, za odcepom proti Blatnemu dolu, Zaplani in Staremu malnu pa se zasuka proti vrhu.

Čeprav hodimo ves čas po gozdu, tu in tam med golim vejevjem ujamemo nekaj razgleda. Sicer pa je tudi zimska pokrajina ob poti zanimiva, če si jo ogledujemo z radovednimi očmi. Na prvo letošnjo nedeljo so bila tla ob poti z vsako minuto vzpona bolj bela. Sneg se je v ravni črti oprijemal severne strani debel in plezal v vrhove krošenj. Drobna podrta debla so skoraj popolnoma potonila v snežno odejo, ki je do vratu odevala tudi mlade smrečice.

Ob koncu tedna se lahko na Planini okrepčamo v planinskem zavetišču, precejšnja gneča pa je tudi na 21,53 metra visokem razglednem stolpu, ki so ga odprli 10. maja 2008. Pred njim sta na vrhu stala že dva podobna stolpa. Prvega iz leta 1934, ki je bil visok 16 metrov, so med drugo svetovno vojno uničili Italijani. Njegovega približno pet metrov višjega naslednika iz leta 1955 pa so morali po pol stoletja zaradi dotrajanosti odstraniti.

Na stolpu ob pogledu v globino marsikdo zadrhti, vendar tega navadno nihče ne opazi, saj se vsi razgledujejo naokrog. Na severozahodu se v daljavi dviga Triglav, bolj proti vzhodu vidimo Karavanke s Stolom, Vrtačo in Begunjščico, Storžič ter osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp s Kočno in Grintavcem. Na vzhodu je Posavsko hribovje, na jugovzhodu ždi Krim, pod njim se razprostira Ljubljansko barje, ki je bilo po obilnem božičnem deževju posejano z modrikastimi jezerci. Na jugu se v daljavi kaže Snežnik, čez Javornike nam pogled uhaja proti Nanosu, potem pa že trčimo ob dobrih osemsto metrov visoko Ulovko, ki nam zakriva ostali razgled.



Ker je Planina preprežena z označenimi potmi, imamo za vrnitev do izhodišča veliko možnosti. Najkrajši sta že opisani poti, le malo daljša pa je tista čez Blatni dol, ki se kmalu pod vrhom odcepi od poti mimo bukve. V toplejših mesecih je zelo prijetna tudi uro in pol dolga pot mimo Starega malna. Od zavetišča na vrhu se skozi gozd spustimo do izvira Bele, ki je znan pod imenom Lintvern. Ob potoku, ki ga dvakrat prečkamo po brvi, kar je lahko v snegu in ledu precej neprijetno, prispemo v desetih minutah do Koče v Starem malnu. Za njo nadaljujemo v levo po makadamski cesti do vodnega zajetja, kjer prestopimo na gozdno pot, ki se pozneje združi s potjo prek Blatnega dola.

Izlet je še posebej primeren za zimski čas, saj so poti hitro shojene. Seveda pa nas Planina tudi v drugih letnih časih ne bo razočarala.