»Bujenje!« se je zaslišalo iz kuhinje. Zagodrnjam in pogledam na uro. 4:30 ... Pogledam skozi okno. Tema ... Odvlečem se skozi vrata, si obujem gumijaste škornje in globoko zavzdihnem: »No, pa dajmo!« Spustim se pod hišo in po temnem travniku stopam navzdol. Ko pridem skoraj do gozda, se obrnem in se tudi sam zaderem: »Bujenjeeeeee!« V odgovor dobim godrnjanje in nestrinjanje, gotovo tudi kakšno kletvico. A tako pač je – dnevi se v hribih začenjajo zgodaj, kajne, kravice? »Eeeeee, gremo gremo, gremo!«

Sir, način shranjevanja mleka

Dan prej sem iz Zatolmina vzel pot pod noge in zagrizel v hribe nad Javorco. Hodil sem po strmi poti skozi gozdove in mimo ostankov prve svetovne vojne, dokler se nisem znašel na razglednem grebenu, ki vodi proti planini Pretovč. Čudovit sončen dan sem nadgradil s pivom v senci drevesa, izpod katerega sem pogledoval proti Velikemu Stadorju. Pod mogočno južno steno dvatisočaka sem opazil manjšo planino na izjemno lepi lokaciji. So to Medrja? Upam, da je, sem si mislil, saj naj bi tam preživel naslednjih nekaj dni. Kako lepo! Izkazalo se je, da se nisem motil – planina, ki me je že od daleč očarala, je bila moj cilj.

Planina, ki me je že od daleč očarala, je bila moj cilj.

»Na planini so krave vseh kmetov iz Zatolmina. Število dni, ki jih bodo preživele na planini, delimo s številom prisotnih krav in izračun nam pove, koliko dni mora oddelati vsak kmet. Mi imamo tukaj dve kravi, torej na nas pridejo trije dnevi in pol,« je zvečer razlagal prijatelj v koči sredi pašnika, ki sem ga med prihodom videl iz daljave. Planina je namreč v lasti planšarske oziroma pašne skupnosti iz Zatolmina in tako vsi člani sodelujejo pri poletni paši vaških krav, ki jih na »gorski dopust« odženejo junija, v dolino pa se vrnejo septembra.

»Travo, ki raste v dolini, pokosimo, posušimo in shranimo za zimo, krave pa popasejo planine, kjer je krma odlične kakovosti!« Tako se je v Julijskih Alpah počelo že stoletja, odkar so kmetje izkrčili gozdove v hribih in ustvarili pašnike. Sliši se logično, a kaj poleti početi s kravjim mlekom? Dolina je za dostavo mleka predaleč, če krav ne bi molzli, pa bi zbolele za mastitisom, nevarnim vnetjem vimena. Odgovor je: sir! Sirarjenje je praktično edina možnost shranjevanja in gospodarske uporabe kravjega mleka med poletjem.

Vsak hlebec sira je označen z datumom izdelave. FOTO: Mitja Lavtar

Naravnost na glavo?

Molža je za mestnega človeka, ki pozna mleko le s polic trgovine in iz hladilnika, nevsakdanja izkušnja. Še zlasti molža na planini. Krave najprej naženeš z nočnega pašnika proti molzišču. Spuščaš jih noter, po štiri naenkrat. Zapreš ograjo in ozmerjaš tiste, ki tiščijo naprej. Neverjetno, a sčasoma skoraj vse poznaš in si izmisliš imena zanje. Nekatere začneš skrivoma sovražiti, druge si izbereš za svoje ljubljenke. Resno, kot bi prišel v skupino ljudi. Nato potegneš za neko žico, tako da se jim v posodo nasujejo priboljški, nekakšna izboljšana krma, s čimer pritegneš njihovo pozornost in jih motiviraš, da se postavijo na mesto za molžo.

Molža je za mestnega človeka nevsakdanja izkušnja. Še zlasti molža na planini.

»Potem z vodo očistiš in navlažiš vime. To je bilo na začetku malo čudno početi. V bistvu moraš seske vzdražiti, jih stiskati in vleči, da iz njih priteče mleko. Če si malo nagajiv, poškropiš z njim soseda, ki se na sosednjem stojišču ukvarja s pripravo svoje krave za molžo,« sem kasneje lepo oblečen razlagal svojim nejevernim mestnim prijateljem ob pivu. 

»Nato na vsak sesek natakneš nekakšno gumijasto cev molznega stroja in s pritiski na vime pomagaš, da mleko lepo steče. Če je kakšna krava poškodovana, paziš, da z njo ravnaš posebej nežno. Vmes se v zahvalo kakšna ponečedi točno predte, da ti pljuskne po obrazu in ne veš, ali bi se jokal ali smejal. Smejati si ne upaš, najprej si moraš obrisati usta. Pomisliš na kmete in jih začneš spoštovati. Proti koncu molže kravi pritiskaš na vime, da izloči vse mleko. Nato jo odklopiš in ji razkužiš seske. No, v bistvu vse to skupaj počneš s štirimi kravami naenkrat! Ko so poservisirane, jih spustiš ven. Da pomolzeš vse krave na planini, traja dve uri. Na koncu moraš skidati gnoj in očistiti molzni stroj. Kar zanimivo, ne?« sem premeril s pogledom poslušalce. »Čakaj, prav na glavo se ti poserje?« je nejeverno vprašal eden od njih.

Pomisliš na kmete in jih začneš spoštovati.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 1/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.