Letošnja zima je nenavadno topla. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje je bila srednja dnevna temperatura v zadnjem delu decembra in prvi polovici januarja kar pet do deset stopinj višja od dolgoletnega povprečja. Meteorologi so po letu 1900 v Ljubljani zaznamovali le dva januarja, ko je bilo število hladnih dni manjše od deset (leta 1936 in 1948). Če ne bo močnejše ohladitve, bo letošnja zima med tremi najtoplejšimi v zadnjih sto letih. Otroci seveda že težko čakajo na sneg. Ker ga po dolinah sredi januarja ni bilo niti za vzorec, smo se odločili, da mu gremo naproti.

Pokljuka se razprostira na nadmorski višini med 1200 in 1500 metrov in je največja planota v Julijskih Alpah. Njeno valovito površje je zakraselo ter pokrito s kotanjami in kopastimi griči. Pokljuko preraščajo obsežni gozdovi, po katerih so posejane planine ter gosta mreža gozdnih cest in poti. Posebnost planote so šotna barja in močvirja, ki so nastala iz nekdanjih ledeniških jezer. Ta so se napolnila z ostanki rastlin in v njih se je razrasel šotni mah, ki zgoraj raste in spodaj odmira.


Nekoč in danes

Nekoč so na Pokljuki kopali železovo rudo, o čemer priča ime nekdanje planine Rudno polje. Za železarske obrate v dolini so kuhali tudi oglje. Pod sekirami in žagami je padla večina bukovih dreves, zato planoto danes prekrivajo iglasti gozdovi.
V novejšem času je Pokljuka postala zimsko športno središče, ki ga radi obiskujejo predvsem ljubitelji smučarskega teka. Ob ugodnih razmerah je urejenih okrog trideset kilometrov tekaških prog. Najbolj znane so na Rudnem polju, kjer bodo v začetku marca tekme za svetovni pokal v biatlonu.

Pokljuka je izhodišče za številne planinske izlete. Poleti se največ ljudi odpravi proti Triglavu, zelo obiskan je tudi Viševnik, ki se dviga nad Rudnim poljem. Pozimi pa so priljubljeni sprehodi do planin. Za najbolj slikovito pokljuško planino veljajo Zajamniki, kjer so stanovi razporejeni v obliki ulice. Dveurno pot do nje smo prejšnjo zimo opisali v eni rednih številk Družine, zato smo se tokrat odpravili v drugo smer: proti planini Javornik (Zajavornik).



Do planine ...

V sončnem nedeljskem dopoldnevu je bilo za odcepom k Šport hotelu – na robu ceste, ki pelje proti Rudnemu polju – parkiranih nekaj deset vozil. To je napovedovalo, da na planini Javornik in na poti do nje ne bomo sami. In res nam je že po nekaj korakih prišla naproti prva sprehajalka, malo za njo pa še prva smučarka. Pot do planine pelje po gozdu in skoraj ves čas po ravnem, za otroke pa je bila seveda bolj vijugasta, saj so se neugnano podili čez zasnežene kopice, vozili slalom med smrekami in se drsali po zglajenih tleh. Lakota po snegu je bila res velika.

Po polurni hoji smo prispeli do zasnežene planjave, iz katere je štrlel osamelec. Ob njenem robu je zavijala tekaška proga, malce stran so se sankali otroci, mi pa smo jo mahnili naravnost proti pastirskim stanovom, ki so se risali v daljavi. Vendar nismo preveč hiteli, saj nam je pogled uhajal proti Viševniku in vrhovom v ozadju.


...in naprej

Ker so bile snežne razmere ugodne, otroci pa polni moči, smo s planine Javornik nadaljevali pot proti Blejski koči na Lipanci. Informativna tabla na robu bližnjega parkirišča nas je opozorila na prekopano gozdnato površje z jamami, kjer lahko še vedno najdemo železovo rudo (bobovec). Ob stari tovorni poti, ki pelje proti Lipanci, je tudi plitev nasip. Tu so nekoč z železove rude s pomočjo snega ali v poletnem dežju spirali blato.

Pod od planine Javornik do Blejske koče na Lipanci gre ves čas po gozdu, kjer je polomilo in razcefralo precej dreves, kot da ne bi šlo za mogočne smreke, ampak za krhke zobotrebce. Vzpon je večinoma blag, le pod kočo smo previdno prečili krajše strmo pobočje. Nekateri so si pri hoji po zglajeni stezi pomagali z derezicami, šlo pa je tudi brez njih. Med vzponom smo srečali precej turnih smučarjev in deskarjev ter trume planincev s čeladami in derezami, ki so se vračali z Debele peči.

Blejska koča na Lipanci (1630 m), ki je odprta tudi pozimi, je bila v zgodnjem dopoldnevu že v senci, zato pa je bila tem večja gneča na kopasti vzpetinici nad njo. Nekateri so se soncu nastavljali v ležalnikih, drugi so posedli po snegu, tretji so si med vračanjem s planinske ture privoščili samo kratek postanek. Vsem pa je pogled za trenutek odplaval navzdol do planine Javornik, ki je samevala sredi temnih pokljuških gozdov, in čez rob planote v daljavo, kjer se je kopičila siva megla. »Dobro je, da smo tukaj,« je ob tem v svetopisemskem duhu pomislil marsikdo med nami.





IZLETNIŠKE DROBTINICE

· Izhodišče: Šport hotel na Pokljuki
· Dostop: Z gorenjske avtoceste zavijemo proti Bledu, tam pa na prvem semaforiziranem križišču v desno proti Gorjam in Pokljuki. Po približno štirinajstih kilometrih vožnje prispemo do Mrzlega studenca. Od tam je še dobra dva kilometra do odcepa k Šport hotelu, blizu katerega pustimo avto.
· Izlet: Lepa gozdna pot nas v pol ure pripelje do planine Javornik (Zajavornik), s katere se lahko v ugodnih razmerah tudi z otroki povzpnemo do Blejske koče na Lipanci. Za vzpon do nje potrebujemo planinsko obutev in toplo obleko, če je pot gladka, pa niso odveč derezice.
· Dolžina hoje: V eno smer 2 uri.
· Druge možnosti na Pokljuki: alpsko smučanje, tek na smučeh, izlet do planine Zajamniki (od Šport hotela 2 uri), izlet do Uskovnice (z Rudnega polja 1 ura) ...
· Zemljevid: Bled, 1 : 30.000.