Planinski svet je dobršen del leta nepristopen in pust, v toplih poletnih mesecih pa dobesedno oživi. Ne samo zaradi prebujenega rastlinskega in živalskega sveta ter izletnikov, ki se razkropimo po gosti mreži označenih poti, ampak tudi zaradi pastirjev, ki na planinske pašnike za nekaj kratkih mesecev priženejo živino. Planšarstvo je bilo v naših krajih najbolj razvito v 19. stoletju, po drugi svetovni vojni pa je začelo zamirati. Danes marsikje znova oživlja, vendar številne planine še vedno ostajajo nema slika časa, ki ga ni več.

Do planine Grintovice, ki leži sredi poraščenega pobočja pod bolj znano Krstenico, se najlaže povzpnemo iz doline Voje. Z urejenega parkirišča nad vasjo Stara Fužina krenemo po dobro uhojeni stezi desno navzdol. Kmalu zaslišimo šumenje Mostnice, ki se globoko pod nami izvija iz soteske in nastavlja poživljajočemu soncu. Čez nekaj minut pridemo do Hudičevega mostu, ki se drzno pne čez brezdanjo razpoko. V temačni globočini se komaj vidno peni deroča voda. Njeno šumenje ima nadih grobne tišine, ki obvladuje podzemlje. Korita Mostnice so s krajšimi prekinitvami dolga skoraj dva kilometra, globoka do dvajset metrov in na najožjih krajih široka komaj meter. V strugi te naravne znamenitosti so lepo vidne kroglaste kotanje, ki jih je izdolbel pesek, ki ga je vrtinčila voda.


Od mostu naprej sledimo skrivnostni rečici. Pot je zavita v senco in prijeten hlad, ki ga ne prežene niti opoldanska pripeka. Ob strani nas spremljajo domišljijske podobe in oblike, ki jih je izdolbla voda. Ta nam kaže vrsto različnih obrazov: v ožinah je bela, glasna in deroča, v globokih tolmunih umirjena in smaragdno zelena, v globočinah skrivnostna in zamolkla. Ko se čez Češenjski most vrnemo na levo stran, se steza odmakne v breg in po skupno tričetrt ure povzpne na makadamsko cesto.

Za planinskim domom v Vojah se dolina razširi. Po njenem dnu se razprostrejo sočni travniki in starodavni stanovi. Ko nas cesta pripelje do lesenjače, se ločimo od poti proti Uskovnici in nadaljujemo po kolovozu, ki se presuka proti severozahodu. V zatrepu doline si mimogrede ogledamo slikoviti slap Mostnice, nato pa krenemo strmo navkreber. Kot nam je povedal domačin, s katerim smo prijetno klepetali med vzponom, so široko pot pod našimi nogami zgradili po drugi svetovni vojni. Še lansko leto so po njej gnali živino, letos pa tod odmevajo le stopinje planinskih čevljev. S skalami obrobljena pot neutrudno vijuga po poraščenem pobočju. Na nekaterih krajih je razmeroma strma, drugod umirjena in lenobno položna.


Po približno uri vzpona pridemo na rob travnate planjave, obdane s temačnimi gozdovi in visokimi vrhovi. Pri lesenem koritu z vodo zapustimo označeno pot proti Vodnikovemu domu na Velem polju in poiščemo zaraščeno stezo proti planini Zgornja Grintovica. Prvih nekaj metrov je precej neobetavnih, potem se pot razširi in povzpne do roba, za katerim se skriva planina.


Osatnik

Planinski pašniki z lesenimi stanovi so primer zglednega sožitja z naravo. Če nas sodobna arhitekturna čudesa po naših krajih navdajajo z mislijo, da sta človeštvo in stvarstvo nepomirljiva nasprotnika, nas izlet do kakšne žive ali opuščene planine pomiri in prepriča o nasprotnem. Skladnost tamkajšnjih oblik in preprostost, v kateri ni niti sence ekscentrične nabuhlosti, sta pravi balzam za oči!

Planina Grintovica je bila v naših načrtih le vmesna postaja na poti proti Krstenici (steza med njima je dobro vidna, markacije pa so zbledele), vendar se nam je v hipu tako priljubila, da smo ostali na njej. Ob nadihu odmaknjenosti, spokojni tišini, slikoviti okolici in bogastvu planinskega cvetja nas je še posebej navdušila množica metuljev, ki so se spreletavali po zaraščenem pobočju. Majhni in veliki, živopisani in enobarvni, nemirno utripajoči in brezbrižno zaverovani v sladkobo cvetnih sokov. Sledili smo jim gor in dol, dokler nismo nenadoma opazili, da se med slastnimi jagodami za našim hrbtom igrivo prekopicuje veverica.

Ravno v tem je največji čar sproščenega potepanja po gorah – da se ne pehamo za zastavljenimi cilji, ampak včasih preprosto ostanemo tam, kjer nam je lepo.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Stara Fužina

Višinska razlika: približno 700 metrov

Dolžina vzpona: dve uri in tričetrt

Opis poti in težavnost: Sledimo poti, ki pelje iz Stare Fužine do Vodnikovega doma na Velem polju. Sprva hodimo po dolini Voje, ki je polna naravnih znamenitosti, potem pa se povzpnemo čez strmo gozdnato pobočje nad njenim zatrepom. Pot je lahka, vendar razmeroma dolga. Nekaj težav nam lahko povzroči le iskanje neoznačenega odcepa tik pod planino Zgornja Grintovica.

Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del), 1 : 50.000; Julijske Alpe-Bohinj, 1 : 20.000

V župnijski cerkvi sv. Miklavža v Bohinjski Bistrici je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri. Ob istih urah je maša tudi v župnijski cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju.


NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Miklavža v Bohinjski Bistrici je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri. Ob istih urah je maša tudi v župnijski cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju.

29 / 2006