Slovenska akademija znanosti in umetnosti jutri ob skorajšnji 30. obletnici prve roške slovesnosti in pogrebne maše (8. julija 1990) prireja posvet Slovenska sprava. Pripravljalni odbor posveta sestavljajo akademiki dr. Tadej Bajd, dr. Tine Hribar in dr. Jože Krašovec ter izredni član SAZU dr. Peter Vodopivec (včeraj jih je skupaj z novim predsednikom SAZU dr. Petrom Štihom sprejel predsednik republike Borut Pahor). Na posvetu bodo sicer govorili Janez Gril, Spomenka Hribar, Peter Kovačič Peršin, Pavel Jamnik, Mitja Ferenc, Jože Krašovec, Mari Jože Osredkar, Anton Stres, Peter Vodopivec, Tine Hribar, Bojan Godeša, Blaže Mesec, Tomaž Erzar, Aleš Gabrič in Lenart Škof.

SAZU posvet, ki so ga naknadno umestili tudi v okvir 100. obletnice rojstva nadškofa Alojzija Šuštarja (rojen 14. novembra 1920), uvaja z napovednim besedilom, v katerem za ponazoritev dejstva, da »kljub spravi z mrtvimi in slovenski osamosvojitvi vse bolj pogosto slišimo, da dejanske sprave nismo uresničili«, navaja besede tedaj že upokojenega nadškofa Šuštarja, zapisane leta 1998 v prispevku za revijo Cerkev v sedanjem svetu, in sicer: »Vedno znova sem poudarjal, da si moramo prizadevati za spravo med živimi, ko smo vsaj formalno dosegli spravo z mrtvimi. Žal tudi kristjani niso bili vedno pripravljeni na tako spravo. Večkrat slišim ugovor: 'Najprej bomo malo obračunali.' Vedno znova pa mora Cerkev spominjati na Kristusove besede: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. (Lk 23,34)«.

Ker je ta nadškofov navedek (z enako napako pri navedbi vira) zgolj skopiran iz članka, v katerem je Spomenka Hribar leta 2012 v Dnevniku pisala o domnevni skrajni sovražnosti protikomunistične drže, je prav, da javnosti omogočimo vpogled v celoten Šuštarjev prispevek. Umeščen je bil v nosilni tematski blok številke 5–6 revije Cerkev v sedanjem svetu, ki je pod uredniško taktirko dr. Bogdana Dolenca nosil naslov Zgodovina slovenstva in krščanstva v luči sprave.

ALOJZIJ ŠUŠTAR: Spravne slovesnosti – plamenček upanja na slovensko spravo

Rad bi omenil nekaj osebnih izkušenj ob prizadevanju za spravo v slovenskem narodu in ob koncu dodal še nekaj načelnih misli.

Dolga in težka je bila pot do prvega koraka. Kočevski rog je bilo prepovedano področje. Nekoč sem se vozil z župnikom iz Semiča, ki je imel posebno dovoljenje, v Kočevje. Povsod je bilo vojaštvo in župnik me je opozoril, naj se ne oziram naokrog. Srečno smo prišli v Kočevje.

Kočevski rog

Po spremembah v naši družbi sem napovedal spravno slovesnost v Kočevskem rogu. Borci so hoteli to preprečiti. Imeli smo sestanek na ljubljanskem Magistratu. Na škofijo niso hoteli priti, jaz pa tudi nisem šel k njim. Povedal pa sem jim jasno in odločno, da bo v nedeljo, 8. julija 1990, v Kočevskem rogu slovesnost sprave. Molil sem, da bi srečno prišli tja in da bi slovesnost res potekala v duhu sprave. Ves čas nas je spremljala policija. Bilo je – ob velikem presenečenju – zelo lepo vreme; dež je malo pred začetkom slovesnosti prenehal. Slovesnosti se je udeležilo veliko duhovnikov in okrog 25.000 drugih ljudi. Vse sta prenašala v živo radio in televizija. Slovesnosti se je udeležil tudi predsednik države Milan Kučan. Velika jasa na drugi strani ceste je bila kot nalašč pripravljena za tako veliko množico. Po maši smo šli k breznu, kamor so pometali žrtve. Tam je bil simbolični cerkveni pogreb in blagoslovitev, kar je prav tako prenašala televizija, celo na javnih prostorih. Kosilo smo imeli pri neki kmečki družini; udeležila sta se ga tudi predsednik Kučan in gospod Kocjančič.

Spravne slovesnosti drugod po Sloveniji

Pozneje so bile še na drugih krajih spravne slovesnosti tako v ljubljanski nadškofiji kakor na Teharjah in drugod. Po župnijah so odkrivali spominske plošče. Žal je prišlo včasih do prepirov. Nekateri niso hoteli, da bi bila na teh spominskih ploščah napisana imena njihovih svojcev ali so pozneje protestirali. Taki prepiri so bili tudi, ko je bila 15. novembra 1997 na Žalah v Ljubljani odkrita skupna spominska plošča za vse, ki so bili pobiti iz ljubljanskih župnij.

Dan sprave

Posebna misel je bila, da bi praznovali 15. junija dan sprave. Pobudo za to je dal nekdanji partizan Stanislav Klep iz Kranja. Sam sem v pogovoru z njim poudaril, naj bo 15. junij dan priznanja krivde, odpuščanja in sprave. Vsako leto smo imeli v cerkvi Vseh svetih v Ljubljani-Sv. Križ mašo in potem slovesnost ob Lipi sprave na Žalah. Tam stoji velik križ kiparja Jarma. Ta naj bi nas stalno spominjal na to, kako nam je sprava potrebna. Slovesnosti se je udeležilo veliko ljudi, vsako leto več.

Sprava med živimi?

Vsi smo bili veseli, da je prišlo vsaj na nekaterih krajih do sprave z mrtvimi, čeprav to še zdaleč ni povsod urejeno. Še veliko ljudi je, za katere ne vemo, kje so našli smrt in kje so njihovi grobovi. Toda še težja je sprava z živimi. Tega sem se od vsega začetka zavedal. Vedno znova sem poudarjal, da si moramo prizadevati za spravo z živimi, ko smo vsaj formalno dosegli spravo z mrtvimi. Žal tudi kristjani niso bili vedno pripravljeni za tako spravo. Večkrat sem slišal ugovor: “Najprej bomo nekoliko obračunali.” Vedno znova pa mora Cerkev spominjati na Kristusove besede: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo” (Lk 23,34). Pokojni nadškof Pogačnik se je javno opravičil za to, kar je zagrešila Cerkev, in prosil odpuščanja ter poudaril, da moramo kristjani vsem odpuščati. Tudi sam sem večkrat ponovil isto prošnjo in zagotovilo, da mi vsem odpuščamo. Vendar je bila taka izjava v tistih časih v javnosti preslišana. Sredstva javnega obveščanja o tem sploh niso poročala.

Kje so težave?

Po mojem mnenju je glavni vzrok, da še ni mogoče priti do sprave med živimi, v tem, da je pri nekaterih premalo pripravljenosti za odpuščanje in spravo. Trdijo, da sploh niso ničesar krivi, da niso ničesar zagrešili in samo drugim očitajo vse mogoče stvari. Vedno se ponavljajo isti očitki. Večkrat sem poudaril, da je pri ugotavljanju zgodovinske resnice treba najprej ugotoviti dejstva, nekaj drugega pa so razlage in osebni komentarji. Kar zadeva dejstva, bi vendar morali najti soglasje. Hvaležen sem vsem, ki k temu prispevajo. Kar pa zadeva razlago, najbrž še dolgo ne bomo našli pravega soglasja. Veliko stvari bo mogoče presojati šele kasneje in bo morala o tem soditi zgodovina. Druga svetovna vojna in leta po njej so verjetno eno najbolj tragičnih obdobij v zgodovini slovenskega naroda. Tudi v samostojni slovenski državi še nismo prišli daleč.

Osebna sprava

Sprava je najprej osebna zadeva v družinah, med sosedi in znanci. Zares hudo je, če gre sovraštvo iz roda v rod in je celo sovraštvo med družinskimi člani in sorodniki, dobesedno, kot pravi Kristus v evangeliju, “da bo izdajal v smrt brat brata in oče sina in otroci bodo zoper starše in jih izročali v smrt” (Mt 11,21-22). Če se bo tako sovraštvo ponavljalo iz roda v rod, potem bo naš slovenski narod še dolgo zastrupljen. Med mladimi je na eni strani pripravljenost, da bi se osvobodili preteklosti, jo pozabili in gledali v prihodnost. Drugi pa spet trdijo, da preteklosti ne smemo nikdar pozabiti, četudi so pripravljeni odpustiti. Večkrat se slišijo besede: “Odpustiti da, a pozabiti nikdar.” Bog pa odpušča drugače, kajti ne samo, da odpušča, ampak vsako krivdo tudi pozabi.

Uradna izjava

Velikega pomena bi bila za vseslovensko spravo neka uradna izjava v parlamentu, da bi vsaj nekoliko razčistili preteklost. V političnih strankah doživljamo na eni strani resno prizadevanje, na drugi strani pa tudi veliko nasprotovanja in različne razlage. Večkrat je tudi že padel predlog, naj bi postavili simbolični spomenik sprave za vse, pa naj so bili žrtve na katerem koli kraju in na kateri koli strani. Nekateri predlagajo Kočevski rog in Teharje, drugi Ljubljanski grad ali kakšen drugi kraj.

Za kristjane sta sprava in odpuščanje še posebna dolžnost. Vsi kristjani molimo v očenašu: “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.” Da bi prišlo do resnične sprave in odpuščanja, je potrebno tudi veliko molitve. Cerkev in verni kristjani imamo prav posebno nalogo, da molimo za sovražnike po Kristusovem naročilu. Ljubezen do sovražnikov je preizkusni kamen pristnega krščanstva (Mt 5,44). Zato se je treba vedno znova vračati k tej nalogi. Različne spominske slovesnosti naj bi nas vedno znova spodbudile k odpuščanju in spravi.

Naša skupna naloga

Čeprav je sprava nekaj tako težkega in doživljamo tako hude stvari, ne smemo izgubiti upanja. Kristjan si mora prizadevati za spravo iz zvestobe Kristusovemu zgledu in naročilu. Za vse pa je to dolžnost kulture in poštenosti ter iskrenega prizadevanja. To velja za vsakega, tudi za tiste, ki so sami veliko pretrpeli, za naše izseljence, med katerimi so nekateri doživeli hude stvari. Mrtvi so pred Bogom in so svojim preganjalcem in morilcem odpustili. To naj bi storili tudi vsi živi.

Potreben pa je pošten dialog, da se odkrito pogovarjamo med seboj v dobrohotnosti in iskrenosti. Če sploh ni več medsebojnega pogovora, je to znamenje posebnega sovraštva. Prizadevati si moramo za spravo tudi v javnih pogovorih in razpravah.

Opomin papeža Janeza Pavla II.

Bog je gospodar zgodovine in edini sodnik. Nedoumljiva so njegova pota. Nedoumljivo je Kristusovo trpljenje. Nedoumljivo je preganjanje v Cerkvi, ko so kristjani toliko pretrpeli, a na drugi strani tudi veliko zagrešili. Papež Janez Pavel II. ob pripravi na leto 2000 vedno znova poudarja, kako potrebna je sprava med nami. V svojih govorih v Sloveniji je večkrat govoril o spravi. Že ob prihodu pri sprejemu na letališču Brnik je poudaril: “Tudi danes Sveti sedež podpira napore, s katerimi se srečujete in tako skušate premagati neogibne težave, povezane z novim obdobjem vaše zgodovine, in vas spodbuja, da v najbolj pristnih krepostih vašega naroda in v krščanski veri pogumno iščete moč za skupno ustvarjanje vaše prihodnosti.” V govoru v Stožicah pa je dejal: “Škofe, duhovnike, redovnike in laike so med vojno in po njej zapirali, jih mučili, izsiljevali in tudi nasilno morili. Vsi ti zdaj prosijo Boga za spravo, mir in slogo med vsemi člani naroda.” Ob slovesu v Mariboru na letališču je dejal: “Slovenski kristjani s to isto svetilko v rokah se zdaj pogumno napotite kot romarji upanja proti tretjemu krščanskemu tisočletju, da boste gradili med seboj spravljeno družbo, ki bo zagotavljala mir in slogo vašim otrokom. To je moje prisrčno voščilo, ki ga izrekam v tem tako pomembnem trenutku.”

Leta 1985 je papež izdal apostolsko spodbudo o spravi in pokori kot dokument škofovske sinode v Rimu, ki je razpravljala o pokori in spravi ter poslanstvu Cerkve (CD št. 25, 1985). Te sinode sem se tudi sam udeležil. V tem dokumentu pravi: “O vsem tem zazna prav isti vprašujoči pogled, če je dovolj oster, tudi če je razdvojenost še tako živa pri ljudeh dobre volje, in pri pravih kristjanih iskreno željo po odpravi razklanosti po zacelitvi ran, da bi spet na vseh ravneh prišlo do bistvene edinosti. Ta želja je pri mnogih združena s pravim domotožjem po spravi, tudi če te besede ne uporabljajo” (str. 9). V isti apostolski spodbudi poudarja: “Sprava je postala potrebna, ker je greh povzročil razklanost, iz katere izhajajo vse druge oblike razklanosti v notranjem človeku in okrog njega. Da bi bila sprava celotna, se mora človek nujno osvoboditi od greha, ki naj ga zavrača do najglobljih korenin. Zato tesna notranja vez povezuje spreobrnjenje in spravo. Teh dveh stvarnosti ni mogoče ločiti drugo od druge in govoriti o eni, o drugi pa molčati” (str. 11).

Drugo evropsko ekumensko srečanje v Gradcu od 23. do 29. junija 1997 je imelo geslo: Sprava – božji dar in izvir novega življenja. Ker o zaključnem dokumentu govori poseben članek /v tematskem sklopu revije Cerkev v sedanjem svetu/, naj ga tu samo omenim.

Katekizem katoliške Cerkve

Zelo pomembne so besede Katekizma katoliške Cerkve. Tam beremo: “Vse od govora na gori Jezus poudarja spreobrnjenje srca. Preden prinesemo dar k oltarju, se je treba spraviti z bratom. Ljubiti je treba sovražnike in moliti za preganjalce; moliti k Očetu na skrivnem (Mt 6,6). Ne blebetati veliko besed. Pri molitvi odpustiti iz vsega srca. Imeti čisto srce in iskati božje kraljestvo. To spreobrnjenje je v celoti naravnano k Očetu, je sinovsko” (št. 2608). Na drugem mestu beremo: “Krščanska molitev gre prav do odpuščanja sovražnikom. Učenca preobrazi tako, da ga upodobi po njegovem Učitelju. Odpuščanja spada k vrhuncem krščanske molitve. Dar molitve more biti sprejet samo v srce, ki je uglašeno na božje usmiljenje. Odpuščanje tudi pričuje, da je v našem svetu ljubezen močnejša od greha. Včerajšnji in današnji mučenci nosijo to Jezusovo pričevanje. Odpuščanje je temeljni pogoj za spravo, spravo božjih otrok z Očetom in ljudi med seboj” (št. 2844).

Nikogar izmed nas vprašanje sprave ne sme pustiti ravnodušnega. Za spravo si moramo vsi iskreno prizadevati. Pri tem pa ne izgubiti upanja in vere, ampak prositi Kristusa, da nam nakloni spravo z Bogom in da milost sprave med seboj. Samo tako je možna pot k zadnjemu cilju. Kristus je spravil vse človeštvo z Bogom s svojo smrtjo na križu in prinesel novo življenje s svojim vstajenjem. Tako naj velikonočni čas tudi nas vse spodbuja, da bi si z novim upanjem nenehno prizadevali za spravo v našem slovenskem narodu na vseh področjih, pa tudi povsod drugod po svetu. Samo tako je zagotovljen mir in pravo sožitje in pot v tretje tisočletje. Leto Svetega Duha je posebna priložnost, da prosimo Svetega Duha, naj nas on razsvetli, vse in vsakega posebej, da bi našli pravo pot do odpuščanja in sprave.