Pot vinogradništva in fosilov



Slovenska imena mesecev lepo povzemajo dogajanje v naravi. Malega travna (aprila) rastje komaj pogleda iz tal, rožnika (junija) je vse v cvetju, listopada (novembra) krošnje izgubijo zadnje liste, vinotok (oktober) pa je zaznamovan z vinsko trto. Čeprav ima vsak letni čas svoje čare, bi za sprehod med vinogradi le stežka našli primernejši čas, kot so zadnji tedni pred martinovim. Tedaj oživijo zidanice in hrami, vrste skrivenčenih trsov zažarijo v toplih jesenskih barvah, čez strme bregove pa se razlega enakomerna melodija klopotcev.

Tisti del Slovenskih goric, ki spada v občino Kungota, je ob meji z Avstrijo tipično vinogradniški. Na južnih pobočjih valovitega gričevja se sončijo nasadi trte in jabolk, resnobnejše severne plati so poraščene z gozdovi, po slemenih so raztresene samotne kmetije in viničarske hiše. Svet se brez prestanka dviga in spušča, nekaj malega ravnine je le v ozkih dolinah, ki so jih izdolbli potoki. Razgibano pokrajino, ki je ohranila podeželsko podobo, nam lepo približajo številne kolesarske in pohodniške poti. Najpriljubljenejše med njimi so Obmejna panoramska pot, Pot po Svečinskih goricah in Pot vinogradništva in fosilov.



Čeprav se Pot vinogradništva in fosilov ogne Svečini, si za izhodišče vseeno izberimo to zanimivo vas blizu Zgornje Kungote. V njenem središču stoji župnijska cerkev sv. Andreja, ki je bila prvič omenjena konec 12. stoletja. Leta 1532 so jo močno poškodovali Turki, pozneje pa so jo obnovili in temeljito prezidali. Severno od vaškega jedra se dviga svečinski grad. Mogočna stavba iz 17. stoletja je kvadratne oblike s štirimi enako visokimi vogalnimi stolpi. Severozahodno od Svečine si lahko tik ob meji ogledamo tudi vinogradniški muzej Kebl, ki je odprt ob petkih, sobotah in nedeljah, za skupine pa po dogovoru.

Od osnovne šole, ki stoji ob cerkvi, krenemo za markacijami v breg. Kmalu pridemo na cesto, po kateri se med vinogradi in sadovnjaki povzpnemo do samotne domačije. Nad njo nas ob robu gozda pričakajo oznake Poti vinogradništva in fosilov. Ta gre po slemenu proti severozahodu, nas pa kažipot vabi tudi v desno do pet minut oddaljene Kopice, od koder je lep razgled na Svečino.



Za razcepom (po desni poti se bomo vračali) nadaljujemo rahlo navkreber. Svet se čedalje bolj odpira, veriga okoliških gričev se z vsakim korakom malce podaljša. Visoko nad nami kroži ujeda. Nenadoma zloži krila, strmoglavi navzdol in izgine med trto. Kolovoz se počasi povzpne mimo hiš, nenadoma zavije okrog poraščenega vrha in krene navzdol. Ko je spusta konec, smo na novem križišču. Čeprav je levi krak poti le nekakšna slepa ulica, po kateri se bomo morali vrniti nazaj, se po asfaltni cesti skozi Ciringo vseeno povzpnemo do obmejnega mejnega prehoda in opuščenega kamnoloma. Okolica vasi je znana po fosilih polžkov in školjk iz nekdanjega Panonskega morja, nam pa je ostala v spominu zaradi srečanja s fazanoma, ki sta glasno odfrfotala izpred naših nog.

S križišča pod vasjo Ciringa, kjer se nam pridruži Obmejna panoramska pot, nadaljujemo do domačije Vrezner, kjer je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Potem se spustimo v dolino, zavijemo ob potočku do meje, sledimo asfaltni cesti in končno prestopimo na makadam, ki nas pripelje na Plački vrh. Na tem 510 metrov visokem obmejnem griču stoji 28 metrov visok razgledni stolp, s katerega vidimo daleč v notranjost Avstrije. Ob lepem vremenu se v daljavi na jugozahodu prikaže tudi Peca, obzorje na jugu zapira Pohorje, pred njim se razprostirata Kozjak in gričevnat svet Slovenskih goric. Če vas ne moti praznina pod nogami, se boste morda razveselili tudi »ptičjega« pogleda na vinograde, raztresene po bližnjih pobočjih.

Pri spustu s Plačkega vrha sledimo oznakam, ki peljejo proti vzhodu. Kmalu prispemo do pomembnega križišča. Planinske markacije zavijejo v levo proti Brlogi, mi pa nadaljujemo v nasprotno smer. Ker hodimo naravnost in se ne menimo za odcepe, nas valovita in vijugasta cesta srečno pripelje v dolino. Pešačenje po asfaltu je ponavadi dolgočasno. Tokrat ni tako. Človek pač ne sreča vsak dan bogomolke, ki bi jo naš izlet skorajda stal življenja. Šele zadnji trenutek smo jo opazili in preusmerili korak. Iz doline moramo še enkrat navkreber, na slemenu pa se naša pot dokončno prevali navzdol in vrne v Svečino.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Andreja v Svečini je maša vsako nedeljo ob 7. uri in ob 10.30.

Izhodišče: Svečina (severozahodno od Zgornje Kungote)

Višinska razlika: 310 metrov

Dolžina krožne poti: približno 5 ur

Opis poti in težavnost: Krožna Pot vinogradništva in fosilov je lahka ter dobro označena s kažipoti. V večjem delu nas spremljajo tudi planinske markacije. Hodimo po makadamskih cestah in kolovozih, nekaj pa je tudi gozdnih poti in asfalta.

Zemljevid: Podravje, 1 : 50.000; turistična karta Kolesarjenje in pohodništvo po zgornjih Slovenskih goricah

Informacije: Podrobnejše podatke o zanimivostih v občini Kungota lahko dobite v TIC NA VASI ZA VAS (telefon 02/ 655 08 43) in na spletni strani www.kungota.si.