V dvojezični knjigi Ruah. Vetje Duha, ki jo je izdala založba Mladika v sodelovanju s Skladom Libero in Zora Polojaz, sta poleg avtoričinega leposlovnega opisa zadnjih dni patra Placida Corteseja v tržaških celicah gestapa oktobra in novembra 1944 uvodna beseda predsednice Sklada Libero in Zora Polojaz, pedopsihiatrinje dr. Vlaste Polojaz in zgodovinski okvir obravnavanega časa in ljudi, ki ga je napisal urednik knjige in predsednik založbe Mladika Ivo Jevnikar.

O knjigi in p. Corteseju so poleg avtorice Elene Blancato in obeh piscev spremnih besedil spregovorili ljubljanski nadškof Stanislav Zore, provincialni minister slovenskih minoritov p. Milan Kos in cerkveni zgodovinar prof. dr. Bogdan Kolar. Pogovor je povezovala Manica Ferenc.

Bogdan Kolar, Manica Ferenc, Vlasta Polojaz, Stanislav Zore, p. Milan Kos, Ivo Jevnikar. FOTO: Ivo Žajdela

Žrtvoval je življenje kot mučenec zaradi ljubezni in molčečnosti

Za naslov dramatične pripovedi, ki nam razkriva, zakaj je p. Placido Cortese (Cres, 1907–Trst, 1944) žrtvoval svoje življenje kot mučenec zaradi ljubezni in molčečnosti, je Elena Blancato (Trst, 1965) izbrala judovsko besedo ruah, ki pomeni veter, dih, a tudi Svetega Duha. Med drugo svetovno vojno je p. Cortese, sicer priljubljen spovednik in uspešen urednik revije Messaggero di Sant'Antonio, pomagal slovenskim in hrvaškim internirancem v fašističnem taborišču v Chiesanuovi v predmestje Padove, po zlomu Italije pa rešenim internirancem ter zavezniškim vojnim ujetnikom, Judom, političnim preganjancem in nasprotnikom trinoštva.

Z njegovim poslanstvom se med drugimi prepletajo zgodbe slovenskih študentk v Padovi, z zahodnimi zavezniki povezane slovenske ilegale in italijanske odporniške skupine FRA-MA, vse to je v knjigi natančno opisal Ivo Jevnikar. Ko ga je nacistični gestapo aretiral, je p. Cortese raje pretrpel mučenje do smrti, kot da bi koga izdal. Leta 2002 je zanj stekel beatifikacijski postopek.

Avtorja knjige Elena Blancato in Ivo Jevnikar. FOTO: Ivo Žajdela

Ves se je razdajal za druge

Avtorica Elena Blancato je povedala, da je to knjigo napisala predvsem zato, ker je bilo zanjo krivično, da je zgodba p. Placida Corteseja tako malo znana v Trstu in Italiji. Poleg tega obžaluje dejstvo, da mu niso postavili spominske plošče na palači na Trgu Oberdan v Trstu, kjer je bil sedež gestapa, ali v tržaški Rižarni, kjer so zelo verjetno sežgali njegovo truplo. Zato se je odločila, da napiše leposlovno delo, ki na preprost način predstavi njegovo zgodbo kar največjemu številu ljudi.

»Vsekakor sem prepričana, da njegove svetosti še nismo povsem prepoznali. Odlikoval se je namreč ne samo zaradi junaških dejanj pri reševanju in tolažbi drugih, Slovencev in Hrvatov, interniranih v fašističnem koncentracijskem taborišču v Chiesanuovi, nato Judov in bivših britanskih in ameriških vojnih ujetnikov, temveč tudi zaradi vsakdanjega življenja, ki ga je preživljal prav kot sv. Frančišek Asiški, saj ni bil navezan na nič materialnega: ne na hrano (prehranjeval se je zelo skromno), ne na oblačila (nosil je svoj habit in njegove nogavice so bile pogosto v zelo slabem stanju), ne na osebno slavo (vse je opravljal v tišini in ob molitvi). Ves se je razdajal za druge in za to, da bi spoštoval Bogu dane zaobljube. Nikoli ni bil zadovoljen s samim seboj. Sestro Nino je v pismih spodbujal, naj moli, da bi postal dober, resnično dober.

Dodala je, da je odgovor na zlo, ki teži sodobno človeštvo, in na zlo v zgodovini zapisal v reviji Messaggero, ki jo je urejal: »Ko s sveta izgine ljubezen do Boga, se tepta vsako, tudi najsvetejše pravilo.«

Bogdan Kolar, Manica Ferenc, Vlasta Polojaz, Stanislav Zore, Milan Kos, stojita Elena Blancato in Ivo Jevnikar. FOTO: Ivo Žajdela

Nikoli nisem zasledila ničesar, kar bi spomnilo na patra Corteseja

Predsednica Sklada Libero in Zora Polojaz, zdravnica in pedopsihiatrinja dr. Vlasta Polojaz je povedala, da je knjigo Ruah, il soffio dello Spirito (Ruah, vetje Duha) prebrala čim je izšlo leta 2015, saj jim je Elena Blancato redno pošiljala svoje knjige, ki so bile navadno zelo povezane s tržaškim in kraškim okoljem ter so z veliko pozornostjo prikazovale šege in navade domačinov. Radi so kot sklad Polojaz tudi podprli takšen tisk, zelo spoštljiv do naravnega okolja in do prebivalstva, ki je bilo opisano dobrodušno, s poetično žilico in ščepcem humorja.

»Knjiga Ruah pa me je globoko presunila. Razodela mi je namreč del padovanske zgodovine v obdobju druge svetovne vojne, ki mi je bila popolnoma neznana, čeprav sem v Padovi živela že preko 40 let. Odkrila sem, da je bilo taborišče za internirance v padovanski četrti Chiesanuovi za slovenske in hrvaške fante ter može. Večkrat sem obiskala baziliko sv. Antona, kjer se nahajajo umetniške znamenitosti iz raznih stoletij, ki si jih vsakdo z užitkom ogleda v različnih fazah svojega življenja, ne glede na to, če ima uteho vere ali pa ne. Nikoli pa nisem zasledila ničesar, kar bi spomnilo na patra Corteseja. Njegova spovednica se ni dolgo ločevala od drugih spovednic.«

Nekateri pa so se odločili drugače

Dejala je, da je v istem letu 2015 sledila v Peterlinovi dvorani v Trstu predstavitev knjige, kjer je poleg gospe Blancatove sodeloval Ivo Jevnikar, ki je podprl pripoved z neštetimi zgodovinskimi viri in ji dal dragocen okvir. »Kolikor se spomnim, se mi je takrat porodila zamisel, da bi morali slovenski bralci spoznati Cortesejev lik in odkriti, koliko ljudi je sodelovalo pri njegovem delu, čeprav so pri tem tvegali življenje.

Da povem naravnost kar mislim: italijansko prebivalstvo je v glavnem sprejelo fašizem. Nekateri iz prepričanja, drugi iz strahu ali malomarnosti, večina iz brezbrižnosti, ki privede do tega, da se človek privadi ter prilagodi marsičemu, tudi največji nepravičnosti in krutosti. Nekateri pa so se odločili drugače, ker so imeli stike s takšno osebnostjo, kot je bil pater Placido, ki je dalje delal, kot je menil, da je njegova naloga in sicer pomagati ljudem, da preživijo. Zdaj se morda počasi nekaj krha v mitu, ki trdi, da so Italijani buona gente, kar dovoljuje, da državljani, vsaj del teh, ne zavrača nasprotne možnosti in sicer, da niso tako dobri, kar odpira pot spoznanju, da pripadajo narodu, ki je v preteklosti marsikaj zagrešil in imajo zaradi tega določeno odgovornost. Seveda je lažje sprijazniti se s tem dejstvom, če se lahko nekatere reši, kot npr. tiste, ki so sodelovali s patrom Placidom, s katerimi se potem nekdo lažje istoveti.«

Naslovnica najnovejše brošure (48 strani) o p. Corteseju: Giorgio Laggioni, Padre Placido Cortese, martire della carità (Padova).

Mladenič, ki je prebral knjigo ...

Kasneje je stopila v stik z Ivom Jevnikarjem ter odkrila, da je imel že sam željo in namen, da bi se načrt knjige uresničil, saj je bil slovenski prevod že narejen. »Začeli smo načrtovati, založba Mladika je bila takoj pripravljena in zdaj je slovensko-italijanska izdaja tu.«

 Zaključila je z malim primerom, ki jo je prijetno presenetil. »Mladenič, ki zdaj dela magistrsko stopnjo za strojno inženirstvo, je prebral knjigo Ruah in mi pisal, da ga je branje zelo prevzelo. Na obisku pri stari mami je spregovoril o knjigi in tako odkril, da je bil eden od internirancev njen oče, ki se je na srečo vrnil domov in kasneje tudi pripovedoval o tej težki življenjski dobi. Ko sem prebrala, kar mi je pisal, sem pomislila, da se je za te osebe končno nekaj zaključilo in dobilo svoje mesto, v spominih stare matere ter v osebni zgodovini njenega vnuka.«

Bogdan Kolar, Manica Ferenc, Vlasta Polojaz, Stanislav Zore, Milan Kos, Ivo Jevnikar. FOTO: Ivo Žajdela

1/6