Delujejo zelo preprosto: vpišemo prevozno sredstvo, od kod do kod smo potovali in kakšno nastanitev smo izbrali. Aplikacija nemudoma izračuna, koliko dreves bo treba posaditi, da se oddolžimo planetu. Za sadike odštejemo sumljivo malo, po dobre tri evre, in upamo, da jih bo nekdo v Nepalu res posadil. Nato lahko ponosni na svojo okoljsko ozaveščenost veselo načrtujemo naslednje potovanje.

Podobno je na drugih področjih. Kupimo električni avto, da se bomo brez slabe vesti vozili naokrog (vsaj toliko kilometrov, kolikor jih zmore baterija). Kupujmo trajnostna oblačila, tudi če imamo že polno omaro – saj s tem podpiramo naravo! Ne imejmo otrok, da ne bodo še oni onesnaževali okolja (hormonska in vsa ostala kontracepcija seveda sploh ni problem) … Če strnem, nauk vsake take zgodbe je: plačaj in delaj, kar hočeš. Tudi »ekologija« je postala biznis.

Delež porabe zemeljskih virov se tako med bogatimi in revnimi bistveno razlikuje. Denimo, en Portugalec ima na naš planet...