V nekaterih hišah najdemo pravo zakladnico starih pisem in drugih listin. Taka je tudi naša, čeprav so se stari starši na vrat na nos umaknili iz Dravograda, ko se je začela druga svetovna vojna, in je dedek pokuril kupe državnih dokumentov pred uradom okrajnega glavarstva, ki ga je vodil. Očitno je stara pisma že prej shranil v rojstni hiši v Olševku pri Kranju in jih pozneje srečno spravil do Ljubljane, kjer mirno počivajo že osemdeset let.

Mirno? No, če odštejem moje brskanje, res spokojno počivajo. Ko pa kakega prinesem na svetlo, postane pismo zanimiva pogovorna tematika z našo skoraj stoletno mamo. O nekaterih sicer ne ve prav ničesar, toda tudi tedaj ni še vse izgubljeno. Naj bo torej ta zapis primer raziskovanja preteklosti. Morda bo koga spodbudil za podobne podvige.

Najprej kuverta

Kuverta je velika za polovico današnje. Pisava je zelo lepa, le položaj znamke nekoliko preseneča. Glede na urejenost pisave je res čudno, da se pošiljatelj ni po...