Foto: Tatjana Splichal.

Pisateljica Tanja Mlakar v svojih delih črpa iz vsakdanjega življenja. Pri založbi Družina so izšli trije njeni romani: Neslišno hrepenenje, Vsiljivka v družini, Klošarka z Miklošičeve, ki so pred tem izhajali kot podlistki, pred kratkim pa smo začeli v podlistku objavljati njen novi roman Onkraj mavrice.

Z možem Mirkom vodita zakonske skupine. Kljub temu da sta stopila v tretje življenjsko obdobje, je lepo videti, prisluhniti in odkrivati, kako sta si podarjena, si znata prisluhniti, odpustiti, nasmejati … Tanjo odlikujejo izjemen občutek za poslušanje, sočutje in toplina, ki iz sogovornika izvabijo najboljše. Tak je tudi namen njenega pisanja.

V Družini je začel izhajati podlistek – roman Onkraj mavrice. Kaj vas je spodbudilo k pisanju?

Čas, v katerem živimo, je drugačen kot v preteklosti, razširjenih družin je vedno manj. Mnogi živijo sami, nekateri so tudi bolni in osamljeni. Zdelo se mi je, da je to eden od razlogov za željo nekaterih po uzakonitvi evtanazije. Vznemirjali so me tudi javni zagovori v tej smeri, saj je večina od njih govorila vsepo­v­prek. Seveda pa je vse drugače, ko nekdo v tvoji družini izrazi željo po prekinitvi življenja.

Odločila sem se, da bom poskusila v konkretni družini predstaviti, kaj odločitev za evtanazijo pomeni tudi za bližnje. Ker nisem želela zgodbe pogojevati z vero v družini, sem Martina in Nušo, glavna protagonista v podlistku, peljala vzporedno tudi po tej poti. Pokazalo se je, da se tudi iz najtežjih situacij lahko najde pot, ki pelje v lepšo prihodnost. Seveda se brez notranjih bojev in pogumnih odločitev vseh družinskih članov to ne bi zgodilo.

Kdaj ste prepoznali pomen in vrednoto odnosa, ki je v vaših knjigah v ospredju?

Že zelo zgodaj, še kot deklica sem si želela lepih odnosov. Kot ženi mi je bilo jasno, kakšnih odnosov si ne želim. Z možem sva se imela rada, a manjkalo nama je znanje, kako stopiti v harmoničen odnos. Sicer sva veslala na istem čolnu – le da on v desno, jaz pa v levo. Nisva prišla daleč, le v krogu sva se vrtela. Potem sem na duhovnih vajah opazila zakonca, ki sta izžarevala to, po čemer sem sama hrepenela.

Spoznanje, da morava krmarjenje najinega zakona spustiti v Božje roke, je bilo odrešilno. Začela sem redno moliti in moje življenje se je začelo spreminjati. Kmalu se mi je pridružil tudi mož, še danes vztrajava v skupni molitvi. Dan začneva in končava v povezanosti z Bogom.


Foto: Tatjana Splichal.

Kako vidite pot iz osamljenosti, ki jo izpostavite tudi v podlistku?

Premnogi živijo osamljeni, pa čeprav ne živijo sami. Nesprejeti in nevidni se zdijo sami sebi. Osamljenost je vedno težka, verjetno v jeseni življenja še bolj. Poznam zakonce, ki po odhodu otrok od doma ostanejo sami. Če so se trudili graditi zakonski odnos že prej, jim nova svoboda prinese celo veselje. Spet drugim se podre svet: osamljen, nikomur potreben, vse se mu zdi brez smisla. Tudi tu se pokaže, da se je za dobre odnose treba truditi vse življenje. Pomaga tudi zavedanje, da človek čez noč lahko ostane sam, osamljen.

Kaj vas spodbudi k pisanju knjige?

Pišem o stvareh, ki me vznemirjajo in ki jih vsaj delno poznam. Kar nekaj časa se pripravljam na pisanje. Molim za navdih, predvsem pa prosim, da bi nastajajoče delo nagovarjalo. Potem steče kot reka žive vode. Delo napišem v dveh ali treh mesecih, besedilo pa predelujem in pilim še vsaj eno leto. Veliko vlogo imajo tudi moji domači in prijatelji, ki so prvi kritiki napisanega. Vsako mnenje vzamem resno, hvaležna sem za oceno napisanega.

Vsebine vaših knjig prinašajo sporočilo, kako danes kvalitetno živeti odnose.

Lepi odnosi ne nastanejo sami od sebe. Nastajati začnejo tedaj, ko človeka pred seboj sprejmem takega, kot je. Včasih je težko, nekateri so bolj zaprte narave. Te še posebej prinašam pred Gospoda in prosim za milost srečanja. Vsak človek je rojen za dobro in vsak hrepeni po dobrem.

*Celoten pogovor je objavljen v novi številki tednika Družina (37/2020),