Številna avtorska dela Helene Kraljič so bila doma in v svetu nominirana za različne nagrade in priznanja, mnoge slikanice so v Rusiji in Koreji predvajane celo kot risanke. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida



Že malodane dve desetletji Helena Koncut Kraljič navdušuje z bogatim in poživljujočim repertoarjem slikanic, slikopisov, zgibank, otroških enciklopedij, kvizov in novih, svežih izzivov. Še vedno jo živo prežemajo otroški svet, polnost doživljanja, čutenja in bujna domišljija. Ko piše zgodbe, ima vselej pred očmi prav otroke, ki jim jih namenja.

Pri pisanju se prelevi v brezskrbnega otroka

Pove, da jim želi dati krila, jih popeljati v rožnate svetove domišljije, ki dišijo po sladkorni peni in čakajo, da brez slabe vesti ugriznejo vanje. Tedaj se tudi sama prelevi v brezskrbnega otroka, ki naivno in uporniško zre v svet in si upa glasno razmišljati izven okvirov, ki jih določa družba.

»Takrat se počutim varno, saj verjamem, da me ne bo nihče obsojal. Odkrito lahko povem, kaj čutim. Lahko sem igriva, nagajiva, se smejim ali kričim na vse grlo. Lahko verjamem, da zmorem prestaviti goro, se na zmajevem hrbtu popeljem prek neba in z njega utrgam srebrno zvezdo ali pa z vrtnimi palčki srkam limonado.«


»Otrokom s posebnimi potrebami sem hotela povedati, naj tudi oni sledijo svojim ciljem, sanjam. Avtisti, dislektiki, astmatiki, otroci z epilepsijo, downovim sindromom, sladkorno boleznijo imajo določene omejitve, a pogosto se zgodi, da presežejo otroke, ki jih nimajo.« FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Pravljice otrokom pomagajo odraščati

Številna avtorska dela Helene Kraljič so bila doma in v svetu nominirana za različne nagrade in priznanja, mnoge slikanice so v Rusiji in Koreji predvajane celo kot risanke. Kot pisateljica otroške in mladinske literature se živo zaveda oplajajočega duha otroške domišljije in poti, po kateri zgodba popelje otroka k pomembnim spoznanjem o življenju, medčloveških odnosih, moralnih vrednotah, kakor tudi k reševanju težav.

Verjame, da pravljice otrokom pomagajo pojasnjevati čustva, premagovati strahove, jih opogumljajo pri soočanju z različnimi bremeni in težavami in jih postopoma vodijo do določene stopnje zrelosti. Meni, da pravljice zbližujejo, ponujajo odgovore, nas usmerjajo in nam približajo različne svetove, kakor tudi vzbujajo empatijo in krepijo socialne veščine.

Vselej vendarle ni tako kot v pravljici

Helena s svojimi deli suvereno in odločno pripravlja mlade tudi na tiste nekoliko bolj grenke trenutke oziroma spoznanja, ko mlad človek odkriva, da vse v našem življenju le ni tako idealno in samoumevno. Da med nami živijo posamezniki, ki so drugačni, se teže sporazumevajo, imajo težave pri branju, pisanju, računanju ali pa morajo včasih poseči po inzulinski črpalki. Naslovi njenih avtorskih del, kot so Miha in Maja, otroka s sladkorno boleznijo, Imam disleksijo, Kmalu bom praznoval, zgodba o jecljanju, Imam downov sindrom idr., nas vpeljejo v svetove, ki jih z otrokom odpiramo s posluhom in razumevanjem.


Bogate izkušnje iz sveta ustvarjanja otroške in mladinske literature so Heleno prepričale, kako pomembno je pri njenem delu zlitje besede z ilustracijo. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Pisateljica se tako z ustvarjalnim pristopom zlije z vlogo suverene terapevtke, ki obravnava posameznika z močjo svojih zgodb: »Otrokom s posebnimi potrebami sem hotela povedati, naj tudi oni sledijo svojim ciljem, sanjam. Avtisti, dislektiki, astmatiki, otroci z epilepsijo, downovim sindromom, sladkorno boleznijo imajo določene omejitve, a pogosto se zgodi, da presežejo otroke, ki jih nimajo. Zgodbe zanje sem začela pisati, ker sem želela ustvariti vez med njimi in drugimi vrstniki.«

Otroka mora prepričati ilustracija

Bogate izkušnje iz sveta ustvarjanja otroške in mladinske literature so Heleno prepričale, kako pomembno je pri njenem delu zlitje besede z ilustracijo. Ta je, pravi, pri slikanicah sila pomembna, saj prva vzpostavi stik z otrokom. Še več, če ga ne pritegne, ga tudi besedilo ne bo zanimalo: »Slikanica pri otroku bogati domišljijski svet in brusi estetsko senzibilnost. Ima absolutno prevlado do drugega oziroma tretjega leta starosti, nato se razmerje med podobo in besedo postopoma izenačuje, proti koncu otroštva pa se razmerje obrne.«
_ _ _

*Prispevek je bil objavljen v Naši družini (17/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Adi Smolar še vedno gleda skozi otroške oči

Valentina Turcu: »Za velike ljubezni se je treba predati«

Natalija Obadič: »Lepo je biti drugačen, če si sprejet«

Tamino Petelinšek, fotograf s poslanstvom