Kaj vam je bilo v največji izziv pri pisanju? Morda veliko motivov, ki se prepletajo skozi zgodbo?

Največji izziv mi je predstavljal lik protagonistke Maše. Želela sem ustvariti lik, ki obiskuje Filozofsko fakulteto, da bi poustvarila čas in prostor, ki ju poznam, a nisem hotela, da bi Maša študirala isto, kot sem jaz, torej ruščino, slovenščino ali kaj podobnega. Zdelo se mi je, da bi potem zmotno predvidevali, da pišem o sebi, da je Maša moj alter ego. Tako sem se odločila, da bo Maša študirala antropologijo, a razumeti sem morala, kaj nekoga vodi v odločitev, da študira antropologijo, kako si tak človek zastavlja vprašanja o svetu, s čim se antropologi sploh ukvarjajo, kako razmišljajo in pa čisto praktične stvari, kot je to, kakšen pravzaprav je ta študijski program. Pri tem in tudi drugih motivih me je vodila predvsem radovednost. Želela sem si tudi, da bi roman združeval resnobnost na eni in lahkotnost na drugi strani, saj je bila moja želja od nekdaj napisati knjigo, ki jo lahko bereš na plaži, a te posrka na globlji ravni, ti nekaj pusti. Tudi sama sem namreč bralka takih knjig.

Moja želja od nekdaj je bila napisati knjigo, ki jo lahko bereš na plaži, a te posrka na globlji ravni, ti nekaj pusti.

Eden od glavnih motivov je odnos med Mašo in Maksom, ki sta kot neka Romeo in Julija slovenske desnice in levice. Kako vi doživljate prepad med konservativnimi in liberalnimi Slovenci, če temu tako rečemo?

Pri pisateljih, ki se uveljavljajo v 21. stoletju, opažam težnjo po izpovedovanju zgodb, ki so prej veljale za marginalne: zanimive so zgodbe priseljencev, romani z begunsko tematiko, LGBT literatura, v angleško govorečem svetu vzbujajo pozornost temnopolte avtorice. V ospredje torej prihajajo glasovi, ki prej niso imeli toliko možnosti. Jaz pa sem se spraševala, kaj bi lahko bila moja zgodba, saj razen tega, da sem ženska, nisem zaznamovana s čim takim: sem hčerka slovenskih staršev, nimam priseljenske izkušnje ... Kaj je torej tisto, kar lahko kot pisateljica v 21. stoletju jaz ponudim bralcem? Zato sem za Mašin lik izbrala krščansko ozadje, ki ga imam tudi sama. Odraščala sem v družini, kjer sem bila deležna katoliške vzgoje, posledično sem se gibala v bolj desničarskem okolju, kar je za mnoge pisce z literarne scene precej tuja izkušnja. Zdelo se mi je naravno, da ima Maša ozadje, ki je meni znano.

Kar pa se tiče napetosti, ki izvira iz njunih različnih ozadij, so mene oznake, da je nekdo janšist ali rdeč, kot se pojavijo tudi v romanu, od nekdaj bolele, saj že vnaprej pozicionirajo človeka, ne da bi zares poznali njegovo zgodbo.

Kar pa se tiče napetosti, ki izvira iz njunih različnih ozadij, so mene oznake, da je nekdo janšist ali rdeč, kot se pojavijo tudi v romanu, od nekdaj bolele, saj že vnaprej pozicionirajo človeka, ne da bi zares poznali njegovo zgodbo. Pogosto se izkaže, da stvari niso tako enoznačne.

Roman je izšel pri Cankarjevi založbi.
Kot zanimivost lahko povem, da so moj roman še v obliki rokopisa brali študentje, ki so na Filozofski fakulteti obiskovali predmet Uredniške tehnike pri mojem uredniku, Andreju Blatniku, in temu razkolu v romanu niso posvečali pretirane pozornosti. Morda to pomeni, da so mlajše generacije manj obremenjene s tem. Ali to drži, bo pokazala tudi percepcija romana.

Kljub temu da prinaša tudi teme, ki jih lahko imamo za katoliške, roman ostaja neangažiran, ne navija za vero, ampak pusti, da si bralec ustvari svoje mnenje.

Me veseli, če je res tako. Nekje sem prebrala, da je dober pisatelj tisti, ki ne pove svojega mnenja. Angažirano pisanje mi je tuje, bolj me zanima kompleksnost človeka. Verjamem sicer, da se lahko iz romana razbere tudi nekaj o mojem značaju, ki je bolj nagnjen k redu kot h kaosu. Res pa je, da nisem človek ideologij in da poskušam razmišljati zunaj teh okvirov in oznak.

V romanu se velikokrat pojavi tudi zanimanje mladih za islam. Ali mlade zelo vznemirja islam? 

Islam tradicionalno krščanski Evropi predstavlja t. i. Velikega Drugega, torej nekaj tujega, drugačnega, kar lahko igra vlogo grožnje ali nasprotja krščanskim vrednotam in prepričanjem; čeprav se zdi, da danes ni več tako, je v zahodni družbi še vedno veliko nesprejemanja in strahu pred to religijo. Maks se tega zaveda in tako je zanimanje za islam tudi njegova družbena pozicija. Obenem pa je tudi iskalec, a ker ima do krščanstva preveč predsodkov, mu islam ponuja možnost, da nanj naslovi vprašanja, ki se mu porajajo, ne da bi ga ob tem skrbelo, kako bo to izpadlo. Zdi se, da svojo željo po globljem uvidu išče skozi islam; ne kot vernik, ampak kot radovednež in intelektualec.

Ta motiv se mi sicer zdi pomemben, ker v globaliziranem svetu, v času migracij, vedno bolj prihajamo v kontakt z islamom, in s tem, si predstavljam, prihaja tudi neko zanimanje za tak način življenja.

Maks je tudi iskalec, a ker ima do krščanstva preveč predsodkov, mu islam ponuja možnost, da nanj naslovi vprašanja, ki se mu porajajo, ne da bi ga ob tem skrbelo, kako bo to izpadlo.

Mogoče tudi manj obremenjeno s predsodki kot do Katoliške Cerkve.

To je podobno kot pri družini; svoje družinske člane lahko močno kritiziramo, a če kdo zunanji izpostavi njihove šibkosti, se postavimo v obrambni položaj. Slovenska družba je močno prepletena s krščanstvom: skoraj vsak Slovenec (pri čemer mislim tiste, ki imajo predvsem slovenske korenine) ima kakšno babico ali prababico, ki je bila katoličanka, zato se tudi sami čutijo, da je to bolj del njih in lažje izrazijo odpor. Izražati odprt odpor do islama, če nisi del njega, pa lahko hitro izpade kot sovraštvo.

Mislim, da ima veliko tistih, ki so kritični do Cerkve, neko osebno izkušnjo, ki jim je povzročila bolečino, pustila travmo ali vsaj razočaranje nad kakšno krivico. Medtem ko običajno nimajo neposredne slabe izkušnje z islamom. Iz tega razloga je odpor do krščanstva razumljivejši.

Naj podam primer: nizozemska pisateljica turških korenin Lale Gül je v polemičnem romanu Živela bom pisala o svojem odraščanju v muslimanski družini in bila v tem precej kritična; če bi tak roman napisal nekdo, ki te izkušnje nima, bi lahko njegova drža izpadla precej drugače.

V romanu se pojavi tudi motiv odnosa med sestrama, ki je hkrati lep in kompliciran. Imate tudi vi sestre? V čem je ta odnos poseben?

Imam dve starejši sestri, s katerima smo si zelo blizu. Vedno mi je zanimivo, da izhajamo iz iste družine, a smo si zelo različne v tem, kako se spopadamo z življenjskimi preizkušnjami ali kako živimo svoje odnose. Včasih se pošalim, da če ne bi bile sestre, se sploh ne bi poznale, saj se naše poti ne bi križale. Sestrski odnos je poseben v tem, da praviloma poteka vse življenje in da ne temelji na prijateljstvu, temveč na drugačni vrsti povezanosti.

Junakinji v mojem romanu, Maša in njena sestra Urška, živita v dveh različnih svetovih, a sta kljub temu tesno prepleteni. Že od malega si delita majhno otroško sobo. Morda druga zaradi druge lažje prehajata meje svojega sveta.

Njuna skupna točka je petje v zboru. Petje v zboru ni ravno najbolj »in« med mladimi, poleg tega je tudi zahtevno. Maša in Urška pa sta zelo predani petju, vendar imata težave s strogo zborovodkinjo.

Motiv petja v zboru se mi je v slovenski književnosti zdel neizkoriščen, čeprav zbori predstavljajo zelo vitalen del naše kulture. Tega nisem pričakovala, a ob izidu mi je veliko ljudi povedalo, da so tudi sami peli v zboru.

V romanu je zborovodkinja glasbeni genij, ki ima do svojih pevk zelo visoka pričakovanja, one pa ji ne zmorejo slediti, saj so na neki način preveč »življenjske«. Pri mladih, tudi pri sebi, opažam, da poskušamo biti na več koncih hkrati in se aktivno udejstvovati na več področjih, kar je po eni strani lepo, po drugi pa se ne moremo ničemur zares predati. Sama sem to najbolj spoznala v zadnjih treh letih, ko sem se zaradi pisanja romana marsikateri aktivnosti odrekla.

Pri mladih, tudi pri sebi, opažam, da poskušamo biti na več koncih hkrati in se aktivno udejstvovati na več področjih, kar je po eni strani lepo, po drugi pa se ne moremo ničemur zares predati.

V zboru dekleta pojejo pesem Grm, iz katere izhaja tudi naslov: Nihče nikogar ne spozna. V romanu doživimo, kako težko je študentom, ko iščejo pristne odnose, kako se približujejo, pa spet oddaljijo. 

V romanu sem želela pokazati odtujenost med liki. Da se z nekom zbližaš, moraš biti ranljiv, kar je težko. Pri Maši in Maksu gre tudi za razmerje moči: on hoče biti intelektualno močnejši od nje, je pa tudi gmotno bolj privilegiran, zaradi odsotnosti teže katoliške vzgoje pa ima morda tudi več družbene moči; ne nazadnje je moškega spola in v svojih mnenjih nastopa z večjo mero prepričanosti in samozavesti kot Maša. Vse to med njima vpliva na to, koliko se lahko zbližata. Res pa je, da je to morda šele začetek njune zgodbe, čeprav se zdi kot konec.

Na hrbtni strani so vas označili kot »slovensko Sally Rooney«. So njeni romani vplivali na vas?

Ta oznaka je predvsem marketinška poteza, ampak Sally Rooney je vsekakor vplivala name, saj jo rada berem. Je le dve leti starejša od mene, zato so mi njene zgodbe blizu, obenem pa mi je to, kako mlada je in o čem piše, vlilo poguma, da sem se v roman vrgla tudi sama. Po eni strani jo zelo občudujem, po drugi pa opažam tudi mesta, ki se mi ne zdijo zelo močna; eno takih je na primer spolnost, ki se v romanu pogosto pojavi precej nenadno. Sama sem v svojem romanu želela stopnjevati napetost in spolnost vključiti takrat, ko se zdi logično.

Sama sem v svojem romanu želela stopnjevati napetost in spolnost vključiti takrat, ko se zdi logično.

Kako pa je na vaše pisanje vplivala vaša mama Mateja Gomboc, ki je tudi priznana pisateljica? 

Moja mama mi je bila s svojo predanostjo pisanju od nekdaj zgled, saj je za dokončanje knjige potreben precejšen fokus. V primerjavi z njo sama rada lenarim, postopam, težje se spravim k delu, nisem tako disciplinirana. Medtem ko ona rada pove, da ne mine dan, ko ne bi pisala, zame to ne velja, saj pišem, ko imam čas. Včasih minejo tedni, preden se vrnem k pisanju, pred tem pa potekajo veliki notranji boji. Ona pa je vzgajala tri otroke, ima bogato pedagoško kariero, ob tem pa je našla še čas za ustvarjanje. Tudi literatura, ki jo je prinašala domov in mi jo priporočala v branje, me je bogatila. Poleg tega je od nekdaj, tudi ko sem pisala predvsem poezijo, moje pisanje jemala zelo resno, vedela je, da je dragoceno, tudi če je zaradi tega kdaj v redovalnici padla kakšna dvojka ali enka. Za to razumevanje sem ji hvaležna. Zanimajo naju tudi podobne teme: odnosi, po svoje tudi duhovnost.

Sva si pa z mamo značajsko zelo različni. Moja mama je bolj odprta, sproščena, tako tudi govori o svojih delih, jaz imam s tem nekaj težav. Ko sem pisala ta roman, je to dolgo časa bila moja skrivnost, delno tudi zato, ker nisem bila prepričana, ali ga bom zmogla končati. Glede tega, da sva si z mamo različni, se včasih pošalim, da imam tudi očeta in s tem tudi nekaj njegovih genov.