Alessandra D'Avenia v Sloveniji poznamo predvsem po priljubljenem romanu Bela kot mleko, rdeča kot kri, v katerem opisuje prijateljstvo med srednješolcem in njegovo sošolko, ki umira zaradi levkemije. 

Roman Bela kot mleko, rdeča kot kri je mednarodna uspešnica. 

Čeprav v svojih delih ne govori eksplicitno o Bogu, je iskanje presežnega vedno prisotno, saj je D'Avenia globoko osebno veren. Poleg pisateljevanja uči italijanščino in latinščino v Milanu; je iz ljubezni do Boga je izbral celibat in služenje mladim v skupnosti Opus Dei. 

Pred petimi leti je za italijanski časnik Corriere della Sera na vprašanje, kaj pa zaljubljenost in ženske, odgovoril tako: »Očaran sem nad žensko milino,« je pojasnil, »ampak Bog, ki je vir te miline, me je še bolj očaral. Pri meni ne gre za idealizem niti sentimentalizem niti bežanje pred resničnostjo. To je globoka ljubezen, ki raste iz dneva v dan in preplavi. In ko imaš srečo, da živiš takšno ljubezen, kaj lahko storiš? Obdržiš jo.« 

Toda nedavno je prišlo do preobrata v njegovem življenju.

Kaj je spodbudilo to spremembo v njegovem življenju?

D'Avenia v svoji najnovejši knjigi, naslovljeni Resisti, cuore: L’Odissea e l’arte di essere mortali (Odpri se, srce: Odiseja in umetnost biti smrten), raziskuje temo vrnitve domov in življenjskih izbir, pri čemer se osredotoča na junaka Odiseja. V knjigi opisuje svojo lastno pot od »celibata« do zakona. »V tej tako osebni knjigi sem se odločil govoriti o depresiji, ki je prizadela mojega očeta, ko sem bil mladenič. On je ugasnil, moja mati je postala njegovo zatočišče, jaz pa sem iskal svoj prostor, kjer ne bi več občutil bolečine. Tako sem odšel. Preselil sem se v Rim, kjer sem študiral in kasneje opravil doktorat prav na temo Odisejade.«

Odločitev za celibat je bila odločitev iz strahu

D'Avenia je pojasnil, da je njegova odločitev za celibat izhajala iz strahu pred bolečino. Vendar pa je spoznal, da se ljubezen ne izogiba bolečini, temveč vključuje prepoznavanje svoje smrtnosti in zmožnost ljubiti in biti ljubljen. Knjigo je posvetil svoji ženi Alice, s katero sta se poročila v začetku septembra, in izpostavlja pomen prepoznavanja in sprejemanja drug drugega v odnosu. »Verjel sem, da bo takšna odločitev pomenila, da bom varen pred vsako bolečino, toda nisem se zavedal, da ta klic, čeprav plemenit in vzvišen, ni izhajal iz radosti, temveč iz strahu.«

View this post on Instagram

Ljubezen ni le romantika

D'Avenia poudarja, da ljubezen ni samo romantika, ampak tudi sposobnost rasti. Po njegovem mnenju je »biti zvest« v današnjem svetu, ki ga zaznamujejo visoka pričakovanja in hitrost, pravzaprav način za preseganje samega sebe. Zaradi Alice se je spremenil njegov pogled na življenje in odnos do celibata. Žena mu je s svojo ljubečo podporo in razumevanjem omogočila, da je bolje razumel samega sebe in svoje občutke.

»Če Odiseja ob vrnitvi na Itako ne bi prepoznali, bi za vedno ostal jetnik tujosti. Ljubezen je prepoznavanje z srcem, če uporabim Homerjeve besede. In moja vrnitev domov je bila prav to – da sem se nehal boriti v vojni, ki ni moja, in prepoznal svojo smrtnost: torej ljubiti in biti ljubljen, končno.«

Oklep se je začel razpirati med epidemijo

Kot je D'Avenia povedal za Corriere della Sera, so bili njegovi dijaki »nepogrešljivi pri tem mojem povratku«. Med pandemijo jih je poučeval na daljavo, prek video povezave. Skupaj so brali Odisejo: »Oddaljeni, a hkrati zelo blizu. In potem, ko se je moja oklepna lupina začela lomiti, so me prvi prepoznali in sprejeli.« Nova knjiga je tako nastala prav med tem časom.

Pri založbi Družina so izšli tudi njegovi romani Stvari, ki jih nihče ne ve (o srednješolki, ki gre iskat očeta, ki jo je zapustil), Umetnost krhkosti (kako živeti) in Kar ni pekel (roman o bl. Pinu Puglisiju). Z novim romanom D'Avenia potuje po italijanskih mestih in ga na dobro obiskanih predstavitvah v gledališčih predstavlja mladim. Po knjigi Bela kot mleko, rdeča kot kri so posneli tudi film.