Na praznik Srca Jezusovega 16. junija sem čutil, da moram najprej in predvsem k maši. Še posebej zaradi tega, ker sva se z ženo Marto posvetila Jezusovemu srcu. Silno pa me je vleklo tudi k predstavitvi pesniške zbirke Vaje iz neobstoja poljske pesnice Marzanne Bogumile Kielar v Galeriji Družina. Čeprav je bil zame zaradi nujnih domačih opravil zahteven dan in je vse kazalo, da bom težko združil eno in drugo, mi je nazadnje to uspelo: biti pri maši v sami stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani in pri predstavitvi pesmi prve dame poljske sodobne poezije.

Po obojnem sem v polnosti začutil, kako prav sem naredil ravno na svoj 72. rojstni dan. V mislih, hrepenenjih in željah sem se dotaknil Jezusovega srca, me je to preželo s svojo ljubeznijo, toplino in bližino pa tudi usmiljenjem. Obenem sem se duhovno pripravil za praznovanje ženinega rojstnega dneva, ki je le en dan mlajša od mene. Danes, v nedeljo, 18. maja, pa bova oba pri popoldanski pobožnosti v domači župnijski cerkvi obnovila posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu, dobila moč za hojo vnaprej.

Trušč in hrušč v smeri Magistrata, polno tujcev, ljudi, ki so se v toplem večeru ohlajali s pivom, oglašanje glasbil, ki so napovedovala večerni koncert (nanj me je opozoril stolni prošt Jožef Lap, ki je pri vratih kanoniške hiše na Ciril-Metodovem trgu opazoval, kaj se dogaja sredi slovenske prestolnice), so me gnali v nasprotno smer. Med tiste, ki so kot miši tiho prisluškovali, kaj jim ima povedati poljska mojstrica stiha. V pravo svetostnost (»sacra conversazione«; tudi naslov prve pesniške zbirke predstavljene avtorice) med pesnico Kielarjevo in zbranimi ljubitelji dobre poezije na petem in hkrati zadnjem pesniškem večeru letošnje pomladi v Galeriji Družina.

Enkratnost večera sta napovedala, nazadnje pa dopolnila, glasbena gosta kitarista Teo Collori in Mario Babojelič.

Teo Collori in Mario Babojelič. FOTO: Tatjana Splichal 

Z uvodom vanj, zahvalo občudovalcem pesniško povedane besede in povabilom, naj zadnjo predstavljeno zbirko pesmi ter že prej predstavljene vzamejo s seboj na dopust, je glasbeni uverturi svoj »introitus« in »z Bogom« dodala predstavnica založbe Družina Manica Ferenc, prva zaslužna za te sijajne »večere ob poeziji«. Skorajda bi lahko rekli povabilo »introitus ad altarem Dei« in poslovitev »Deo gratias«, ki ju je pri večerni maši v stolnici izrekel mašnik Milan Knep. Res, če skozi pesnika spregovori Bog, kot je, po Platonovo, med predstavitvijo pesniške zbirke povedal moderator kulturnega dogodka akademik in pesnik dr. Brane Senegačnik, urednik zbirke Sozvezdja, pri kateri je izšla pesniška zbirka Vaje iz neobstoja.

Gostja večera, pesnica in literarna kritičarka Tina Kozin, je to misel, rekel bi, kar dejstvo, če vzamemo zares besede apostola Janeza: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda, dopolnila z ugotovitvijo: »Pisanje poezije je zame kot molitev.« In dalje: »Pisanje poezije in njeno branje me vedno znova postavlja na noge. Pomaga mi stopiti čez vse izgube, je zame velika uteha, v sebi pa tudi pri drugih odkrivam sicer nedostopne globine.« 

Pesnica in literarna kritičarka Tina Kozin. FOTO: Tatjana Splichal 

Prevajalka Jana Unuk, ki je pesniški zbirki napisala tudi spremno besedo, v njej po prevajanju ugotavlja: »Toda naj je spopad prvin v pesmih Marzanne Kielar še tako buren, celo apokaliptičen, njegova besedna poustvaritev vendarle izžareva mir, spokojnost, milino, estetsko občutenje in naravnost molitveno kontemplativnost.«

Tisto meditativnost, ki sem jo začutil, ko sem se spomnil fotografije rajnega papeža svetega Janeza Pavla II., kako s knjigo v roki, verjetno brevirjem, v čolnu doživlja Boga in vsega od Boga danega v pokrajini Mazuriji, kjer se je rodila pesnica in jo, slikarsko natančno, hkrati pa duhovno močno in prepričljivo, upodobila v poeziji. Oba pesnika in filozofa, saj je Kielarjeva doštudirala filozofijo na varšavski univerzi, danes pa je profesorica na Krščanski teološki akademiji v poljski prestolnici. Oba sta se duhovno napajala, papež kot mlad duhovnik in pozneje profesor z mladimi in študenti, v tihoti in tudi neizprosnosti Mazurije za preživetje. Prav v Mazuriji je mladi doktor Karol Woltyla leta 1958 na izletu z mladimi zvedel, da ga bodo imenovali za škofa.

»Marzanna Kielar v pesmih izhaja iz opisa, čutne zaznave, iz pogleda na pokrajino, tudi opazovanja živali ali rastlin, pod povrhnico pesmi ali v njenem zaključku pa razmišlja tudi o človeških zadevah, predvsem o ljubezni ter smrti in minljivosti, ki je izpostavljena z naravnost baročno dramatičnostjo. Pogosto je natančni, skrbno pretehtani pogled na dogajanje v naravi izhodišče za pesničino in bralčevo refleksijo ali celo meditacijo,« ugotavlja prevajalka. 

Tina Kozin je opozorila, kako je Kielarjeva to, kar zmorejo le največji pesniki, mojstrsko čisto na kratko povedala v verzih: »sončni zahod avgusta: kaplja/ oživlja noč/s konico jezika se dotakniti te vlage. 

1/10

Jana Unuk pa tudi, kako je pesnica »naslikala« smrt: »izrašča kot sivorumene mraznice«, čas: čas je »riba roparica«, ki »objeda s kamnov«, ljubezen: »Naj ljubezen pristopi in pije;/ kakor ptica, ki z višine /spusti školjko na betonsko nabrežje in strmoglavi za njo – /naj iz odkruškov izkljuje naše duše«. 

In tako dalje in tako pesniško močno in enkratno v vseh svojih pesmih. Nič čudnega, da je voditelj večera dr. Brane Senegačnik v uvodu v pogovor s prevajalko Unukovo in pesnico ter kritičarko Kozinovo pri pesmih Kielarjeve ugotovil »redko svežino v poeziji, ki me je po dveh treh pesmih tako pretresla«. Začutil, da gre za »izredno poezijo, pronicljivo, izredno eksistencialno razsežnost; v kateri diha tudi duša«.

Kako diha duša pesnice Kielarjeve, utripa pesničino srce, smo na praznik Srca Jezusovega lahko v polni meri doživljali vsi navzoči, ko smo prisluhnili enkratnim recitacijam Pavla Ravnohriba. In večer in praznik je bil popoln. Vsaj zame, menim pa, da tudi za druge udeležence vrhunskega kulturnega dogodka sredi ta večer nemirne Ljubljane, stegujoče se k drugim (ne)vrednotam. Takšnim, kot je bila naslednji večer Parada ponosa po Ljubljani. Kakšna parodija napram sporočilu pesnice Kielarjeve! Pa vendar je tudi to Ljubljana, Slovenija danes. Mogoče bi bilo dobro, da bi se snovalci takšnih prireditev in udeleženci kdaj podali v tihoto, poletno govorico in zimsko neizprosnost Mazurije? Jezusovo in Marijino srce tudi njih vabita, naj se naslonijo nanju in prisluhnejo njunemu bitju. Kot vse Slovence. Občutili bodo tisto pravo toplino, ki smo jo udeleženci »večera ob poeziji« ob pesmih poljske pesnice Kielarjeve. Njenih Vajah iz neobstoja, ki so prehajale v obstoj zase, bližnjega in Boga. Dobra dela in sočutje do bližnjega, kot je v homiliji na današnjo nedeljo povabil naš stalni diakon Peter. Od tu ni daleč do Boga, pa tudi do narave, naše biti in (so)bivanja vsega. Od neobstoja do obstoja!