Umetnost Cecilije Grbec sta zaznamovala pripadnost dvema domovinama in prehajanje med svetovi. Rodila se je leta 1977 v Argentini, otroštvo je preživela v Boliviji, srednjo šolo je končala v Buenos Airesu, kjer jeleta 1998 na zasebni akademiji Consudec tudi diplomirala iz likovne umetnosti s specializacijo v risanju in slikanju. V letih 2000 in 2001 se je izpopolnjevala v tehniki mozaika pri profesorju Juanu Joséju Bayonu. Pred skoraj 20 leti se je preselila v Slovenijo, v domovino svojih starih staršev in svoje likovno znanje še bogatila z likovno-pedagoškim delom na osnovni in srednji šoli. Vsa leta je veliko razstavljala v Argentini, v Sloveniji in drugod po Evropi.

Od Disneyjeih junakov do vedut Ljubljane

»Že od otroštva sem rada risala in slikala. Risala sem Disneyeve junake. Mislili so, da jih prerisujem, a ko so pogledali natančneje, so videli, da so ali večji ali manjši in da sem jih očitno narisala sama. V Boliviji sem morala veliko risati, ker sem imela veliko sorodnikov v Buenos Airesu in sem morala za vsakega narisati eno risbico. Takrat smo vse pošiljali po pošti in nimam nobene svoje, vsi pa so jih hvalili. Ker sem imela same dobre ocene, so starši mislili, da bom izbrala pravo ali medicino, da bo bodočnost večja, da bodo boljše tudi plače. A jaz sem vztrajala pri svojem in pri svoji karieri in odšla študirat profesorado de Bellas Artes – na akademijo za likovno umetnost,« je pred meseci povedala za revijo Naša luč: »Ko grem v Argentino, rečem, da grem domov. Ko pridem v Slovenijo, rečem, da sem doma. Moj dom pa je v nebesih. To si najbolj želim. Kamor koli pridem, se mi zdi, da se počutim kot doma. Nikjer mi ni tuje.«

Motivi iz narave. FOTO: osebni arhiv

»Rože so fantastične«

Da navdih vedno prejema iz narave in vedno ustvarja v povezavi z letnimi časi, je še povedala v intervjuju: »Ko sem bila v Argentini, sem slikala argentinske motive – pampo, krave, mlin, nebotičnike, več motivov revnih otrok. Torej argentinsko realnost, tam je namreč povsem drugo socialno okolje, tudi veliko revščine. Rada pa sem slikala tudi značilnosti otroških bolivijskih obrazov. Ker sem bila v Boliviji, sem veliko slikala tudi cholas. To so Bolivijke v noši, s klobučkom ter z dvema kitama do pasu dolgih črnih, močnih las, ki nosijo na hrbtu otroka, ki je nanje pritrjen z aguayem. Bili so torej čisto drugi motivi kot sedaj v Sloveniji. Od vedno pa so me privlačile rože – tam in tu marjetice, tukaj še sončnice in lokvanji v Tivoliju. In mak. Rože so fantastične. Tolikokrat sem jih že naslikala, a me vsako pot navdihujejo, da vedno znova naredim novo sliko, ki ni podobna prejšnji. To je res neverjetno.«

Cecilija Grbec: "Od vedno so me privlačile rože." FOTO: osebni arhiv

»Sence in luči – to me privlači in fascinira«

In kako Cecilija Grbec, ki med drugim v župniji sv. Jakoba uči verouk (v Sloveniji je končala Teološko pastoralno šolo), vidi sebe kot slikarko? »Slikarstvo in moje slikanje vidim tudi kot svoje ogledalo. V vsaki sliki se vidim, na nek način se poistovetim z njo. Za vsako sliko točno vem, kako sem se počutila takrat, ko sem jo naslikala, kakšna čustva so bila zadaj in kako sem bila jaz razpoložena. Če bi lahko poustvarila le kapljico tega, kar je Bog ustvaril, to lepoto in svetlobo, ki jo vidim v naravi, stvareh, ljudeh, očeh, rokah … Sence in luči – to me privlači in fascinira, kako projicirati na platno, da bi občutili le delček tega. Tako je lep svet. Tako lepo je vse ustvarjeno, vse je perfektno. Rožice, list, stol, žival … Kar koli pogledaš, je krasno.«

FOTO: osebni arhiv

Celoten pogovor, objavljen v dveh številkah Naše luči, najdete na tej povezavi.

Več o slikarki, tudi videopogovor ob odprtju razstave v Finžgarjevi galeriji, najdete na spletni strani župnije Ljubljana Trnovo.

Avtorici fotografij sta: Ana Maria Gaser in Janja Groznik