Tisti čas je Jezus krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,1–11)

Obsodba

Od višnjegorske sodbe dalje (ali pa še od prej) ljudje iščemo »grešnega kozla«, nekoga, ki bi mu naložili krivdo za vse, kar je narobe v svetu in v našem življenju. 

Kar naprej to počnemo, odvisno od tega, kaj je »moderno«, trenutno so za vse krivi Rusi, v času »Black Lives Matter« so glave na kipih izgubljali kolonialisti, čez čas bo prišel na vrsto kdo drug, ki bo tako ali drugače izpostavljen. 

Morda tudi jaz, morda bom tudi jaz nekoč v areni, kriv za vse, ker pač nisem nedolžen. Tudi jaz sem grešnik.

In grešniki so bili tudi pismouki in farizeji, ki so pred Jezusa pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prekršku (Jn 8,3), »grešnega kozla«, s katerim so skušali zakriti svoje napake. Jezusa, tudi njega so imeli za krivega, »to so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili« (Jn 8,6).

Ljudje to počnemo iz negotovosti, zelo priročno je imeti nekoga, na katerega lahko stresemo vse frustracije iz nemoči, ki se nam nabirajo v prsih, pa tudi iz strahu to počnemo, svoje napake tako laže prikrijemo pred drugimi, se pač upravičeno bojimo, kaj bodo ljudje storili z nami, kajti človeški kamni zelo bolijo, tisti z jezikov, tisti, ki za vedno nalepijo etiketo, tisti, ki te ubijejo, tudi če (fizično) še živiš, tisti, ki ti vzamejo življenje v skupnosti. 

Jezusova reakcija na obtoževanje je prisotne šokirala. 

Pismouki in farizeji, ti ubožci, ki so izpolnjevali vse do pičice natančno, da bi bili pravični pred samimi seboj, pa so bili v sebi tako zelo razočarani, ker tega niso mogli doseči, tudi oni so grešili, morda celo bolj kot tista žena na tapeti, in so se bali biti pred Bogom takšni, kakršni so.

Usmiljenje

Jezusova reakcija na obtoževanje vsepovprek je prisotne šokirala: »Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh« (Jn 8,6). Molče. Pred množico in pred ženo, ki je bila menda kar zastopnica vseh njih, grešnih pred Bogom in njegovo sodbo. 

Vse, kar ima pri tem Bog povedati, je namreč že povedal v njihovih srcih, vest jim je povedala, kaj je prav in kaj narobe, ali naj jih bo sram ali ne, on pa je »pisal po tleh«. Ničesar ni klesal v kamen, tisto ostane za vedno, on je pisal v prah na tleh, ki ga lahko zlahka pobrišeš, če kaj zgrešiš, in začneš znova. 

Obsodil je greh, ne pa človeka.

Ker je pri njem tako, on ni Bog maščevanja, Bog usmiljenja je, Bog novih in novih zgodb, Bog novih in novih priložnosti je: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11)

Toda ne le za ženo, za vse je to povedal: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Vsem je povedal, da so grešniki, in vsem je povedal, da so odrešeni grešniki. Vsem je povedal, da si zaslužijo obsodbo, in vsem, da je ne bo. 

Obsodil je greh, ne pa človeka. Ker je on tisti, ki naše grehe zapiše v pesek, da bi jih pobrisal in začel pisati na novo. Ker si to zaslužimo, zaslužimo si novo priložnost. Ne zaradi zaslug, zaradi ljubezni.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (13/2022).