Cankarjeva založba je izdala knjigo Jože Pirjevec z naslovom Partizani. Gre za še eno knjigo, v kateri se meša mitologija NOB in mnogi negativni podatki o Brozovi paravojski.

Namreč, Jože Pirjevec je v knjigi, ki obsega več kot 900 strani, objavil veliko podatkov, ki partizane, ki jih je v Jugoslaviji vodil Josip Broz Tito, prikazujejo kot revolucionarno vojsko. Pirjevec se besedi revolucija sicer izogiba, saj še posebej izbrana terminologija (izrazoslovje) omogoča, da nek pojav prikažeš ali pozitivno ali negativno. Čeprav je o Brozu in njegovi paravojski navedel množico poraznih podatkov, jih v raznih sodbah do skrajnosti idealizira.

Pri takšnem početju, Pirjevec ni edini, gre za idealiziranje zločina. Ta je namreč skrajno razviden vsakomur. Kako ga potem nekateri lahko idealizirajo? Očitno lahko, saj so v ozadju tega idealiziranja najrazličnejši interesi.

Kako so Angleži nasedli Brozovi veliki prevari

Pirjevec se je v knjigi lotil prikaza partizanstva na območju Jugoslavije, ne le Slovenije. Ker je sledil bolj vrhovnemu komandantu Josipu Brozu Titu, je več pozornosti namenil »partizanskemu« dogajanju v zvezi z njim.

Na eni strani partizanstvo idealizira, predvsem kot odpornike proti okupatorju. Ob tem navaja partizansko nasilje. Veliko prostora je namenil odnosom Josipa Broza Tita do t. i. zaveznikov, predvsem Angležev oziroma Churchilla in do Sovjetske zveze oziroma Stalina. Brozu je uspel velik uspeh, da je Churchilla prepričal, da se predvsem ali celo le on s svojo partizansko vojsko učinkovito bori proti nemški vojski. Ta ga je zaradi tega prikaza nagradil z veliko vsesplošno pomočjo, od opreme, orožja do hrane.

V zadnjih mesecih vojne so partizanom pomagali celo z vojsko. Izvemo, da je ena angleška enota v nekem trenutku prodrla skozi Črno goro celo do Bileće. Broz je ostro reagiral, da so se umaknili nazaj. Dopustil jim je samo ozko omejeno prisotnost ob dalmatinski obali, nikakor pa jim ni dovolil prodora v notranjost, čeprav so Angleži želeli izkrcanje in prodor v notranjost v Kvarnerju in Istri.

Množice ubitih za oblast Brozovih komunistov

Da je Broz sploh lahko prevaral Angleže in s tem pridobil njihovo politično podporo, predvsem pa obilje vojaške pomoči, ki je na koncu odločila vojno na tleh Jugoslavije ter zakoličila povojni udbovski totalitarni režim, je moral žrtvovati veliko število partizanov, to je življenj. V raznih spopadih so morali ti množično umirati. Število ubitih za Broza in njegov krog komunistov ni bil nikakršen problem. Celo nasprotno, s številkami ubitih je celo utemeljeval svojo »politiko«.

Za hrbtom Angležev je Broz odprl vrata Stalinovi Rdeči armadi

Na drugi strani je Broz sprva skrivno vabil Stalina oziroma Rdečo armado, da mu pomaga. Ta je to tudi zelo odločilno počela od jeseni 1944 od Srbije ter nato na severnem delu Jugoslavije vse do Prekmurja in Maribora.

Iz knjige jasno vidimo Brozovo »igro« in dvoličnost, saj je Angleže oziroma Churchilla ves čas vlekel za nos.

Na koncu je Pirjevec tudi jasno obsodil povojne poboje kot veliki zločin. Temu je sledil boljševistični (komunistični) režim z diktaturo.

Zato je Pirjevčevo navdušenje nad Brozom in partizani kot velikimi odporniki proti okupatorju zelo nenavadno, ko pa skoraj hkrati obširno piše o komunističnem boljševizmu in Brozovih prevarah.

Ko so dejstva eno, zaključki pa drugo

Bralec se mora soočiti s podobno »uganko«, kot med branjem knjige Janeza Stanovnika o njegovem stricu Alešu Stanovniku. V njej je podrobno prikazal, da so le komunisti oziroma njihova Vos vedeli, kje se v Ljubljani Aleš Stanovnik skriva. Kljub temu je na koncu lakonično obsodil protikomunistično stran, da ga je izdala Italijanom, ki so ga nato ustrelili kot »talca«. Čeprav ti v tistem času vojne (maja 1942) niso bili usposobljeni za zbiranje takšnih informacij.

NOB mitologija pušča vse povsod

Zločina pač ne moreš zagovarjati s puhlicami in idealizacijo nekoga, ki do tega ni upravičen, saj NOB mitologija pušča vse povsod.

Jože Pirjevec v knjigi Partizani vsekakor ni postavil spomenika partizanom, pa čeprav so se nekateri na predstavitvi knjige zelo trudili, da bi nam dopovedali nasprotno. Slepo so zaverovani v mit, resnica, tudi zelo obširno opisana v Pirjevčevi knjigi, jih ne zanima. Dokler so na oblasti (v privilegiranih službah) lahko shajajo s tem. In govorijo, kar jim ustreza, pri čemer prav nič ne zardijo, ko mlatijo prazno slamo zlaganega mita.