Okoli leto dni po odprtju vatikanskih arhivov o pontifikatu papeža Pija XII. je že mogoče reči, da zanj ne velja ne oznaka »papež Nemcev« ne »papež Judov«, je po navedbah spletnega portala Vatican News pojasnila zgodovinarka Nina Valbousquet z Ecole francaise v Rimu. Za oceno pontifikata je treba podrobno preučiti osebnost določenega papeža in delovanje Vatikana v tistem obdobju.

Z odprtjem arhivov v začetku lanskega marca je to zdaj mogoče storiti tudi glede Pija XII., je pojasnila Valbousquetova. Sodeč po dokumentih je takratni nuncij v zasedeni Franciji večinoma pozdravil uvedbo zakonov o Judih s strani nemškega okupatorja. S tem naj bi, tako tedanji nuncij Valeri v pismu vatikanskemu državnemu tajništvu, ustavili škodljivi vpliv tega naroda.

Pij XII. je bil dobro obveščen o medvojnem dogajanju

Nasprotno pa so drugi duhovniki, od preprostih redovnikov do škofa Pierre-Marie Theasa iz Montaubana odločno obsodili vztrajni molk s strani cerkvenih predstavnikov glede deportacij Judov. Katoliški filozof Jacques Maritain je leta 1945 v pismu vatikanskemu državnemu tajništvu zapisal, da bi papež po koncu vojne lahko svobodno spregovoril o vojnih grozotah. V odgovoru, ki ga je prejel 19. julija 1945, je Pij XII. dovolj pogosto opozarjal na krivice, ki so se dogajale ljudem, preganjanim zaradi rase ali vere. Vprašanje molka je treba ocenjevati v kontekstu takratnega dogajanja, meni Valbousquetova.

Po mnenju Simona Unger-Alvija z Nemškega zgodovinskega inštituta v Rimu je za diferenciran odgovor na to »pomembno vprašanje« potrebno še več časa. Da je bil papež tako iz pisem kot tudi s strani Judov v Rimu, ki so našli zatočišče v cerkvah in samostanih, dobro obveščen o dogajanju, je zdaj že jasno. Na pogovornem večeru v organizaciji nemškega in francoskega veleposlaništva v Vatikanu so Valbousquetova, Unger-Alvi in italijanska zgodovinarka Lucia Ceci predstavili izsledke strokovnega kongresa o delovanju Pija XII. med drugo svetovno vojno.

Senzacionalizem otežuje diferenciran premislek

Simon Unger-Alvi je opozoril tudi na vlogo pontifikata Pija XII. pri evropskem združevanju. Medtem ko je Francija favorizirala nevtralno razoroženo Nemčijo, je Sveti sedež v duhu Konrada Adenauerja jasno podpiral povezavo zvezne republike z Zahodom. Povezava z Vatikanom pa je pripomogla k postavitvi temeljev za demokratično ureditev in socialno tržno gospodarstvo.

Cecijeva pričakuje dodatne raziskovalne spodbude tudi s strani zgodovinarjev z drugih celin, pozneje pa tudi menjavo generacij med zgodovinarji, ki se bodo ukvarjali s tem vprašanjem. To posebej velja za vlogo Cerkve med pontifikatom Pija XII. pri dekolonializaciji. Obenem svari pred nadaljnjim »senzacionalizmom«, ki otežuje diferenciran premislek o zgodovinskem dogajanju ter drugih pomembnih vidikih pontifikata Eugenia Pacellija.