Minuli konec tedna je minilo 80 let, odkar je bil kardinal Eugenio Pacelli izvoljen na papeški položaj in si izbral ime Pij XII. Kot poroča Radio Vatikan, je Andrea Tornielli, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo, ob okrogli obletnici pripravil svoje razmišljanje o papežu, ki je Katoliško cerkev vodil od 2. marca 1939 do 9. oktobra 1958.

Tornielli piše, da so papeža Pija XII. pogosto prikazovali kot zadnjega predstavnika Cerkve, zasidrane v preteklosti, in poudarjali le diskontinuiteto z njegovim svetim naslednikom, Janezom XXIII. Kljub temu pa je Pij XII. po Torniellijevem mnenju osebnost, ki jo je treba še temeljiteje preučiti, kar bo bistveno lažje po odprtju vatikanskih arhivov, povezanih z njegovim pontifikatom. Pij XII. je namreč papež, ki je od blizu poznal temne strani 20. stoletja, saj je imel tudi sam kot nuncij izkušnjo talca boljševiških revolucionarjev; videl je rojstvo nacizma, katerega nevarnost je opazil že kot mlad apostolski nuncij v Münchnu in je v pismu kardinalu Pietru Gasparriju napisal, da je »nacionalizem verjetno najnevarnejša kriva vera našega časa«.

Kot državni tajnik je bil zvest sodelavec papeža Pija XI., ki je bil prav tako nenaklonjen totalitarnim ideologijam, obenem pa sta poskušala najti kompromis, ki bi omogočil sožitje z najbolj nasprotujočimi državami in bi kristjanom zagotovil vsaj malo svobode. Pij XII. je postal papež pred natančno 80 leti, le malo pred začetkom vojne, v kateri je umrlo več kot 50 milijonov oseb in ki je dosegla vrhunec v breznu holokavsta, genocida šestih milijonov Judov, ki so ga izvajali nacisti.

Pij XII. je bil osrednji lik velike človekoljubne dejavnosti za vse preganjane v času druge svetovne vojne

Ljudje so bili nad Pijem XII. navdušeni in so ga imeli radi. Priznali so mu naziv defensor civitatis (branitelj mesta), saj je bil osrednji lik velike človekoljubne dejavnosti za vse preganjane v času vojne. Cerkev je vodil v težkih letih po vojni in nakazal, da je demokracija pot za vnovično izgradnjo vsega dobrega, kar je pometla vojna. Pomembno vlogo je odigral pri ključnih italijanskih političnih dogodkih. Ena izmed zgodovinopisnih razprav, ki se je danes sicer polegla, ga je prikazovala kot »papeža tišin« zaradi njegove drže v času holokavsta.

Bolj umirjena in poglobljena sodba o njegovem pontifikatu pa nam pomaga razumeti, kako je bil Pij XII. s svojimi odločitvami in učiteljstvom most med eno in drugo dobo, tudi na cerkvenem področju. On je bil tisti, ki je leta 1952, v času hladne vojne, prav v odnosu do komunizma, prvi aktualiziral tradicionalno razlikovanje med zmoto in tistim, ki se moti.

Pij XII. je objavil zelo pomembne doktrinalne dokumente in je prispeval k razvojem, ki jih je potrdil drugi vatikanski koncil, s čimer je postal največkrat navajan papež: bil je odprt za uporabo zgodovinsko-kritične metode pri študiju Svetega pisma, podprl je bogoslužno gibanje in prenovil obrede velikega tedna. Upošteval je evolucionistično hipotezo ter odprl možnosti naravnih metod za odgovorno materinstvo in očetovstvo. V njegovem času je kardinalski zbor postal mednaroden, leto 1946 pa je bilo kar 55 let v zgodovino zapisano kot tisto, v katerem je bilo imenovanih največ kardinalov. Glede na odstotek slovesnosti, ki jih je vodil, je kanoniziral največje število žensk, več kot vsi njegovi predhodniki in nasledniki.

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Media